Tiskane izdaje
»Deset let je bilo dovolj. Videl sem dovolj trupel, odtrganih rok in prerezanih vratov. Spremeni te v kamen, čustveno otopiš,« je o letih, ki jih je preživel na haaškem sodišču, povedal Marko Sladojević. Srbski odvetnik je bil zagovornik pokojnega vožda Slobodana Miloševića, Radovana Karadžića in Momčila Krajišnika.
V pogovoru za Delo je Marko Sladojević povedal: »Zame ni pomembno, ali je bil ubit en sam človek ali več tisoč ljudi, ker mi je žal vseh žrtev in njihovih družin. Če pomislim na starše, koliko težav morajo premagati ter koliko truda in odrekanja je treba, da otrok odraste v polnoletno osebo, potem pa neki bedak pritisne na sprožilec in vse propade v delčku sekunde. Kljub temu menim, da ni treba ustvarjati mitov iz dogodkov in da je treba gledati nanje s hladno glavo, ker samo resnica vodi k spravi.«
Kaj vas je prepričalo, da bi bilo, če bi bil kdo drug na Karadžićevem mestu, lahko samo še slabše?
Ko sem bil imenovan za Karadžićevega svetovalca, nisem vedel, kaj naj pričakujem od njega, ker sem bil pod vplivom njegove demonizacije na Zahodu, kjer sem živel. Zato in zaradi sebe ter sojenja sem analiziral vse njegove ukaze, dokumente, govore, prisluhe telefonskih pogovorov, ki jih je imel z drugimi srbskimi voditelji, torej vse, kar je kdaj napisal, podpisal ali izjavil v obdobju od leta 1990 do 1996. Analiza obsega 300 strani, analiziral sem več kot 5500 dokumentov, med njimi pa sem našel en sam negativen dokument z njegovim podpisom.
Na sojenju smo dokazovali, da najverjetneje ni vedel, kaj je podpisal, ker se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da v preostalih 5499 dokumentiranih izjavah ni bilo ničesar, kar bi bilo v škodo drugih dveh narodov v smislu kršitve mednarodnega humanitarnega in kazenskega prava. Po empirični poti sem prišel do sklepa, da bi nekdo drug na Karadžićevem mestu morda namerno ustvarjal trpljenje drugih narodov. V kontekstu mednacionalnega sovraštva je Karadžić naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil ali zmanjšal trpljenje Muslimanov in Hrvatov. Na žalost mediji niso bili zainteresirani za 5500 dokumentov, ki to dokazujejo, založniške hiše pa ne za objavo moje analize.
Je bilo sojenje Karadžiću pošteno?
Čeprav se je naša pravniška ekipa trudila za pošteno sojenje, nam to ni uspelo. Za pripravo na sojenje nismo dobili dovolj časa, da bi lahko prebrali več kot milijon strani, ki jih je objavilo tožilstvo. Od nas se je pričakovalo, da se bomo pripravili mimogrede med sojenjem. Zato smo vložili več kot sto ugovorov sodnemu svetu in zahtevali, naj oprostilne dokaze, ki smo jih dobili naknadno, vložijo v sodni spis. Čeprav nam je sodni svet pritrdil, da je tožilstvo kršilo svoje obveznosti, je zavrnil našo zahtevo, naj nekaj sto dokumentov doda k dokaznemu gradivu, zaradi česar jih nismo smeli uporabiti v podporo našim trditvam.
Karadžićeva obramba je bila sestavljena iz peščice pravnikov in preiskovalcev, medtem ko je tožilstvo imelo veliko več ljudi tako v sodni dvorani kot zunaj nje ter takojšen dostop do dokumentov drugih držav, ki smo jih z veliko težavo pridobili. Če upoštevamo vse te detajle, sojenje v našo škodo ni bilo pošteno.
So kritike o haaškem sodišču kot političnem orodju upravičene ali pretirane?
Čeprav imam vtis, da je sodišče izrazito politično in da so bile nekatere sodbe sprejete na politični osnovi, za takšno oceno nimam dokazov, kot pravniku pa so mi prepovedane špekulacije.
Ste pri preiskovanju primera našli obremenilne dokaze, da je Karadžić res storil vse zločine, ki mu jih pripisujejo?
Obstaja en sam dokument z njegovim podpisom, na njem pa ni njegovega pečata, temveč pečat glavnega štaba srbske vojske.
Vam je v okviru materialne resnice uspelo ugotoviti, za kaj je Karadžić res odgovoren?
Ni v naši pristojnosti, da sodimo o tem. Obramba trdi, da Karadžić ni kriv niti po eni točki obtožnice, po mojem nam je to tudi uspelo dokazati. Tako je s pravnega vidika. Glede človeške odgovornosti pa je Karadžić sam izjavil, da se čuti moralno odgovornega za vse zločine, ki so jih pripadniki srbskega naroda storili proti Muslimanom in Hrvatom, kar tudi resnično misli in občuti.
Veliko sem razmišljal o vojni v nekdanji Jugoslaviji in vedno znova prišel do sklepa, da zgodovinske okoliščine niso dopuščale drugega izhoda. Sovraštvo in nerešeni problemi se prenašajo iz vojne v vojno, narodi še niso na dovolj visoki ravni civilizacijske razvitosti, najpomembnejše pa je, da med njimi ni iskrenega dialoga. Prepričanja prevladujejo nad dejstvi in razumom. Trdim, da bi bil rezultat, kdorkoli bi bil na oblasti v tem času, isti ali še slabši.
Tudi če je res, da so bili na oblasti sami zločinci, Izetbegović, Milošević, Tuđman, Karadžić in Kučan, so te ljudi postavili na oblast ljudje na volitvah. Vsi smo odgovorni kot posamezniki, ker smo glasovali tako, kot smo, in ker nismo naredili vsega, da bi preprečili vojno. Nihče ne more nikogar prisiliti, naj sosedu zažge hišo, če tega noče. Vedno je treba najprej izhajati iz sebe.
Ali ni Karadžićeva obramba trdila, da se Srebrenica ni zgodila?
Srebrenica je gnusen zločin, s tožilstvom pa smo razpravljali le o njegovi klasifikaciji. Po mnenju obrambe je to bil zločin zoper vojne ujetnike, število ubitih pa bistveno manjše od 7000. V Srebrenici ni šlo za Karadžićev načrt, s pobojem 2000 ali 3000 vojnih ujetnikov in posameznimi uboji civilistov ni bil povezan.
Tožilstvo ni ponudilo niti enega dokaza, da je Karadžić vedel za poboj ali da ga je ukazal. Iz Mladićevega dnevnika je razvidno, da mu je Karadžić marca 1996, torej osem mesecev po zločinu, ukazal, naj uvede preiskavo dogajanja v Srebrenici, ker so ga Američani opozorili, da obstajajo indici, da so se tam zgodili zločini. Mladićev dnevnik je tajni dokument, ki ni bil uporabljen v propagandne namene.
O pokolu na tržnici Markale ste izhajali iz predpostavke, da ga ni zakrivila vojska Republike Srbske ...
Kar zadeva Markale, je bil naš prvi cilj dokazati, da ni niti balističnih niti drugih dokazov, da so Srbi izstrelili granato, ki je padla na tržnico. To so ugotovili tudi Združeni narodi. Pripeljali smo varovano pričo, to je bil Izetbegovićev osebni varnostnik. Po njegovem pričevanju je na lastna ušesa slišal, da je Izetbegović z verskim in političnim vodstvom načrtoval žrtvovanje lastnega prebivalstva. Namesto da se naši narodi prepirajo, kdo je kriv za Markale, bi morali obžalovati, ker so na tržnici umrli nedolžni ljudje, ne glede na to, kdo jih je ubil. Svojcem žrtev je vseeno, ali je bila granata srbska ali muslimanska.
Na kakšen odziv je naletela Karadžićeva obtožba, da je bil osnovni cilj muslimanskega fundamentalističnega jedra oblikovanje islamistične države sredi Evrope na podlagi nezakonite odcepitve?
V sklepnem govoru smo v potrditev, da je to bila nezakonita in neustavna odcepitev, navedli konkretne zakone, člene zakonov in ustave, ki so bili prekršeni tako kot takratno mednarodno pravo. Navedli smo tudi dokumente, iz katerih je razviden islamski fundamentalizem Izetbegovića in njegovih ekstremističnih sodelavcev, še zlasti Hasana in Halida Čengića, ki so načrtovali vzpostavitev islamske republike v BiH, takoj ko bo mogoče. Za naše dokaze ni bilo večjega medijskega zanimanja. To je dober primer Karadžićeve demonizacije, vendar se obramba zaveda, da so dokazi neminljivi in da bo prišel čas, ko bo mogoče na vojne dogodke gledati z nevtralnimi očmi, takrat pa bo tudi proces sprave lažji in hitrejši.
Je haaško tožilstvo predložilo dokumente, zakon ali odredbe, ki jih je Karadžić podpisal kot politični vodja bosanskih Srbov?
Tožilstvo je ponudilo selektivno izbrane dele dokumentov in poskusilo ustvariti konstrukt, da je Karadžić kriv za vse. Sodnemu svetu smo pokazali, da je tožilstvo v vsakem dokumentu izpustilo kaj bistvenega ali pa ga je napačno citiralo. Vse to je zapisano na 840 straneh naše sklepne besede. O delu tožilstva nazorno govori dejstvo, da je na desetine Karadžićevih ukazov vojski in policiji, naj spoštujeta vojno pravo in varujeta nesrsbko civilno prebivalstvo, izkoristilo za dokazovanje, da je imel nadzor nad vojsko, ignoriralo pa je, kaj je storil za zavarovanje civilistov in vojnih ujetnikov.
Je vztrajal pri trditvi, da ne ve ničesar o taboriščih za več tisoč nesrbskih prebivalcev in njihovem mučenju?
Ni. Dokazali smo, da je v trenutku, ko je za to izvedel, ukazal, naj zaprejo taborišča in procesuirajo odgovorne za kazniva dejanja pred civilnimi ali vojaškimi sodišči. Vedeti je treba, da se je to dogajalo leta 1992, ko centralna oblast še ni vzpostavila nadzora na terenu. Bosna je razpadla, srbsko vodstvo se je preselilo iz Sarajeva v hotel na Palah, kjer je začelo iz nič ustvarjati novo državo. Povezave s terenom zunaj Pal so bile presekane, republiška oblast pa je šele konec leta 1992 vzpostavila omejen nadzor v občinah.
Kakšno sodbo pričakuje Karadžić, ki je prepričan, da so se bosanski Srbi borili za pravično in sveto stvar?
Karadžić se ni boril za sveto stvar, temveč za enakopravnost Srbov v Bosni in Hercegovini. V sklepni besedi smo pojasnili, kako je nastala vojna, navedli smo več kot 12.000 opomb in dokazov, da Srbi niso hoteli niti vojne niti ločitve od drugih narodov, čeprav razumem tudi drugo stran, ki jo je bilo strah hegemonizacije Srbije. Karadžić je po naravi optimist. In ne moremo mu zameriti, upati na najboljše je človeško.
