»Karadžićeva zapuščina v BiH je sramotna«

Narodi v BiH že desetletja govorijo vsak svojo zgodbo, brez kančka upanja, da bodo našli vsaj eno stično točko.

Thu, 24.03.2016, 13:00

»Mislim, da največji del Srbov Radovana Karadžića pravzaprav ne ceni. En del je politično moder in to mnenje skriva zaradi nekih drugih, višjih ciljev; drugi noče slabo govoriti o Srbih, ne glede na to, kakšni so bili, torej tudi o Karadžiću ne; tretji pa ga ne marajo in to tudi odkrito priznavajo. Njih je najmanj,« pravi Tanja Topić.

***

Ne spreglejte:

Kdo je Radovan Karadžić: v videopregledu smo strnili ključne mejnike iz življenja in dela dirigenta neke tragedije

Sodba bo prišla in odšla, ljudje pa bodo živeli naprej

Srebrenica, mesto zločina: v uredništvu spletnega Dela smo junija lani, ob 20. obletnici genocida v Srebrenici, najhujšega zločina na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, pripravili multimedijski projekt. Zgodbo o vzhodnobosanskem mestecu in njegovi zlovešči usodi predstavljamo skozi oči Srebreničana, pregnanca in žalujočega svojca Hasana Hasanovića. Dopolnili smo jo z izpovedmi drugih preživelih in arhivskimi posnetki takratnih dogodkov ter - v okviru projekta Delo Data - z analitično obdelavo statističnih podatkov.

Dominantna matrica v Bosni in Hercegovini je priznavanje zgolj tujih zločinov in lastnih žrtev, pravi politična analitičarka Tanja Topić, vodja banjaluške pisarne nemške fundacije Friedricha Eberta, s katero smo se pogovarjali pred izrekom sodbe nekdanjemu političnemu voditelju bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću.

Kot dodaja, narodi v BiH že desetletja govorijo vsak svojo zgodbo, brez kančka upanja, da bodo našli vsaj eno stično točko, ki bo pomagala zgraditi medsebojno zaupanje. Tega ni, saj so se za njegovo razgradnjo po besedah Topićeve sistemsko trudile etno-nacionalne politike, pa tudi odločitve haaškega tribunala niso prispevale h gradnji zaupanja med državljani in etničnimi skupinami. Brez greha ni niti mednarodna skupnost, ki je, kot pravi Topićeva, naivno verjela, da bo vsaka odločitev haaškega sodišča nemudoma pomirila sprte etnične skupine v državi, a jih je v resnici le še bolj razdelila.

Kako danes, več kot 20 let po vojni, ocenjujete zapuščino Radovana Karadžića v Bosni in Hercegovini?

Karadžićeva zapuščina v Bosni in Hercegovini je sramotna. Takšno breme je običajnim ljudem težko nositi. A poudariti moram, da je to osebno stališče, ki je v okvirih srbske etnične skupine v manjšini.

Pred kratkim smo bili priča odprtju študentskega doma na Palah, ki bo nosil Karadžićevo ime, celotna akcija pa uživa institucionalno podporo. S tem se ga vrača v javni prostor, kamor ne sodi; podarja se mu dostojanstvo med bodočimi akademiki in intelektualci. Na ta način se zgolj potrjuje teza, da so na tem prostoru zločinci povzdignjeni na piedestal herojev. Sporoča se, da se njegovi politiki in njegovim (zlim) dejanjem nismo odrekli, in nadaljuje z opravičevanjem za vse, kar je bilo storjenega pod njegovim vodstvom.

Kako Srbi v BiH danes dojemajo Karadžića? Kakšen je njegov ugled?

Mnenja o Karadžiću so deljena. Del ljudi ga dojema pozitivno, saj ga povezujejo z Republiko srbsko, ta identifikacija pa je med Srbi precej močna. Ta del prebivalstva se tudi boji, da bi kritika Karadžića in pa njegova morebitna obsodba lahko privedla pod vprašaj obstoj Republike srbske. V tej smeri se gibljejo tudi uradna stališča in kampanja institucionalnih entitet, ki Karadžića še naprej prikazujejo v pozitivni luči, sodbo haaškega sodišča pa označujejo za sodbo celotni entiteti. S tem utrjujejo lastne politične teze, ki pravijo, da je politika Zahodnih držav uperjena proti Republiki srbski. Tu ga [Karadžića] pravzaprav izkoriščajo za vsakodnevno politično rabo, neodvisno od lastnega stališča do njega.

Drugi del ljudi pa mu je zameril, ker se je dolga leta skrival in dopustil, da je celoten srbski narod v BiH postal talec njegove politike in njegovega skrivanja.

Mislim, da ga največji delež Srbov pravzaprav ne ceni. En del je politično moder in to mnenje skriva zaradi nekih drugih, višjih ciljev; drugi noče slabo govoriti o Srbih, ne glede na to, kakšni so bili, torej tudi o Karadžiću ne; tretji pa ga ne marajo in to tudi odkrito priznavajo. Teh je najmanj.

Kako Srbi v BiH dojemajo haaško sodišče? Ima med njimi zgolj negativen prizvok?

Za največji del Srbov ima haaško sodišče negativen pomen. Dojemajo ga kot politično sodišče, ustanovljeno izključno zato, da deluje poti Srbom. Srbi ves čas preračunavajo zločine in iščejo ekvivalent v kaznih, dosojenih vojnim zločincem. Iščejo ravnotežje v zločinu in enakost v krivdi. A medtem ko haaško sodišče označujejo za nepravično in uperjeno izključno proti Srbom, je bilo na institucionalnem nivoju le malo storjenega za procesiranje lastnih vojnih zločinov.

Dominantna matrica v BiH je priznavanje zgolj tujih zločinov in lastnih žrtev. Molk o lastnih zločinih in zločincih, še posebno na institucionalni ravni, sporoča: čim bolj bomo o tem trmoglavo molčali, vse bolj bomo pozabljali, s tem pa odložili soočenje s tistim najmračnejšim, kar je v nas.

V odnosu do haaškega sodišča je veliko dvoličnosti, še zlasti v politiki. Vsi so se s svojim podpisom zavezali, da bodo sodelovali s tribunalom in na koncu tudi sami izročili precejšen del obtoženih, a težava je v tem, da to predstavljajo kot nekaj, k čemur so bili primorani, ne kot korak v boju za civilizacijske dosežke in vrednote.

Ukvarjanje s preteklostjo v BiH pomeni držanje fig v žepih in prepričevanje javnosti, da so naši zločinci dobri fantje, vse druge pa da je treba drakonsko kaznovati. In če smo iskreni, ni nič drugačen niti odnos drugih etničnih skupin do zločinov lastne strani.

Malo je tistih, ki bodo pozdravili obstoj haaškega tribunala le zato, ker se brez njega nekateri zločini nikoli ne bi obravnavali. Prevladuje celo stališče, da je haaško sodišče nelegitimno, kar pomeni, da so njegove odločitve prav tako nelegitimne, kar je konec koncev velika neumnost, ki se znova izkorišča za manipulacijo.

Kdo so Karadžićevi politični nasledniki?

To je zelo težko vprašanje, saj se je v Republiki srbski zgodil kopernikanski obrat. Neposredno po koncu vojne, torej leta 1997, so bili glasovi tistih Srbov, ki so pozivali, naj se Radovana Karadžića in Ratka Mladića izroči Haagu, in trdili, da sta največ zla storila prav srbskemu narodu, zelo osamljeni in hrabri. Zagovorniki teh stališč danes, 20 let pozneje, pozdravljajo politiko Radovana Karadžića in jo smatrajo za pozitivno, odpirajo študentske domove, ki se imenujejo po njem, in nam puščajo to dediščino. Govorim o socialdemokratih v Republiki srbski.

Na drugi strani imamo Srbsko demokratsko stranko, ki je izgubila ekskluzivni prostor zaščite srbskih nacionalnih interesov in ga predala v upravo socialdemokratom. Ta stranka, ki je zapuščina Radovana Karadžića, danes zastopa zmerno politiko in Republiko srbsko vidi v okvirih BiH. Hkrati pa je ta ista stranka pripravila svečan sprejem za obsojenega vojnega zločinca Momčila Krajišnika, ki je celo sam, presenečen nad sprejemom, poudaril, da je vojni zločinec. Kmalu po tem je postal ljubljenec sedanje oblasti v Republiki srbski in bil kot ustanovitelj entitete deležen vse institucionalnih koristi, ne glede na vojno in zločinsko preteklost.

Mislim, da nasledniki niso tako pomembni, kot je forsiranje te dediščine, s čimer se ustvarja zaprt, ksenofoben in nacionalističen krog, ki opravičuje zločin in omalovažuje žrtve. To je veliko večji problem od prehodnih naslednikov, ki prenašajo pogubno dediščino z generacije na generacijo.

Politična analitičarka Tanja Topić. Foto: Osebni arhiv

Ali med narodi v BiH danes obstaja zaupanje?

Odločitve haaškega tribunala niso prispevale k gradnji zaupanja med državljani in etničnimi skupinami. Poleg tega so etno-nacionalne politike sistemsko delovale na razgradnji zaupanja in proizvodnji strahu enih do drugih, saj je bila to osnova njihovega obstajanja in obstanka. Naši nacionalisti na oblasti se medsebojno hranijo in drug drugega ohranjajo pri življenju. Zaupanje v BiH je zelo krhko. Gradimo ga leta in leta, uspemo zgraditi le eno opeko, nato pa pridrvi en sam politični cunami in poruši večletne napore.

Že pred objavo sodbe Karadžiću se kampanjsko gradi poskus novega verbalnega spopada: nekateri poskušajo ustvariti vtis, da je sodba Karadžiću sodba celotnemu srbskemu narodu in Republiki srbski, ter da bodo bošnjaški politiki Republiko srbsko postavili pod vprašaj, če bodo obsodili Karadžića. Že zdaj se licitira tudi o številu let, na katere bo morda obsojen. Nekaterim bo to premajhna, drugim prevelika kazen, spisana celemu narodu.

Na takšen način že desetletja vsakdo govori svojo zgodbo brez kančka upanja, da bomo našli vsaj eno stično točko, ki bo pomagala zgraditi medsebojno zaupanje. Pri tem imajo ključno vlogo politična retorika in dejanja – državljani v največji meri kot papige ponavljajo nekaj političnih floskul etno-nacionalnih voditeljev.

Kakšni so odnosi med mladimi in kaj vse to pomeni za prihodnost BiH?

Mladi žal niso progresivna sila družbe. So nacionalno ozaveščeni, v tem pa goreči. Največ med njimi jih nikoli ni bilo v drugih mestih BiH, oziroma le malo mladih iz Banjaluke hodi v Mostar ali Sarajevo, le malo mladih iz Sarajeva obišče Banjaluko ali Mostar in neznatno število mladih iz Mostarja se nameni v druge etnično »omejene« prostore. Med seboj se ne poznajo niti se nočejo poznati. Največji del njihovih srečanj se odvija od podpori mednarodnih organizacij.

Za največ mladih v BiH je to država, v kateri ni perspektive in zato vsi, ki imajo to možnost, gledajo, kako bodo odšli. Morda se prav v tem dejstvu skriva tudi odgovor na vprašanje o prihodnosti BiH – morda je to država brez prihodnosti, ujeta v preteklost, v kateri ima največji del političnih psevdoelit rezervne potne liste in rezervne sosednje domovine.

Kdaj bo Karadžićev duh izginil iz kolektivne zavesti v BiH?

Ob politiki, ki ga forsira in neguje, se bo to težko zgodilo kmalu. Morda šele, ko bomo dobili ali ustvarili nove voditelje, ki nam bodo lahko ponudili novo paradigmo; ko si bomo v celoti ponastavili družbeni mentalni sklop, začenši pri otroških vrtcih, preko fakultet, akademske skupnosti, krepitve civilne družbe itd. Skratka, nisem optimistična. Še posebno ker je iz steklenice spet ušel duh Slobodana Miloševića in njegove zapuščine. Očitno ne bo nikoli konec kolektivne norosti in histerije za voditelji, ki so nas privedli do samega brezna.

Kakšni sta vloga in odgovornost mednarodne skupnosti in kako ta opravlja svoje delo?

Mednarodna skupnost ni brez greha, a žalostno je, da smo nekaterim mednarodnim akterjem pomembnejši kakor sami sebi. Mednarodna skupnost je v BiH prečrpala veliko denarja svojih davkoplačevalcev, pa ji tega ne bi bilo treba storiti. Mislim, da tega nismo cenili. Pravzaprav smo se v večini primerov vedli kot do bogatih sorodnikov, ki jim je treba vzeti vse, kar je mogoče, ter jih pri tem ne ceniti ali jih celo omalovaževati.

Na drugi strani je Urad visokega predstavnika del pravnega in političnega sistema v BiH in iz te perspektive bi moral nositi del odgovornosti za vse, kar se dogaja v državi, ne pa demokratično čakati, da domači akterji prevzamejo to odgovornost. Kar je pač slednjim postalo izgovor za to, da v državi ne naredijo ničesar. Zato že desetletja stagniramo v začaranem krogu neukrepanja ter prenašanja odgovornosti in krivde z enih na druge.

Tu se je mednarodna skupnost pokazala kot precej naivna, saj očitno ni dojela mentalne matrice, po kateri delujejo etno-nacionalni voditelji in njihove politike. Mednarodna skupnost je naivno verjela, da bo vsaka odločitev haaškega sodišča nemudoma pomirila sprte etnične skupine v državi, a vsaka jih je le še bolj razdelila. Naredila je napako, ker je verjela, da lahko jezdeci vojne gradijo mir in zaupanje med etničnimi skupinami, to pa se nam je vsem vrnilo kot bumerang.

Prijavi sovražni govor