Karl Kopp, Pro Asyl: Ne sme se zgoditi, da bi bili begunci še enkrat žrtve

Berlin − V Nemčijo se še naprej zgrinjajo begunci s ­kriznih območij od Sirije do Afganistana,­ po ocenah notranjega ministrstva jih vsak dan pride do 10.000. Vlada sprejema­ hitro zakonodajo za omejitev dotoka le na tiste, ki so res potrebni pomoči, a je tudi teh veliko.

V nevladni organizaciji Pro Asyl s sedežem v Frankfurtu že dolgo pomagajo beguncem in se zavzemajo zanje. Po telefonu smo se pogovarjali z njihovim predstavnikom za evropske zadeve Karlom Koppom.

V Nemčijo prihajajo neznanske množice beguncev. Je zanje dobro poskrbljeno?

Zagotoviti moramo, da bodo ljudje še pred zimo prišli v prava bivališča. Čeprav je Nemčija močna in bogata država, so mnogi še vedno v šotorih in drugih zasilnih zatočiščih, med njimi je zelo veliko otrok. Najti moramo načine, da bodo ti ljudje prišli v človeka vredna stanovanja, zima prihaja in ta v Nemčiji ni ­mila.

Mislite, da se bo posrečilo?

Če bo politična volja, je to izvedljivo, popolnoma se strinjam s kanclerkino izjavo, da bomo zmogli, če le hočemo. Veliko je objektivnih težav, a v njeni in drugih strankah zdaj preizprašujejo tudi to stališče. Civilna družba na občinski ravni in drugod deluje odlično, ljudje delajo veliko tistega, česar država še ni zagotovila, a civilna družba ne more vsega narediti sama, treba bi jo bilo še bolj podpreti.

Res je videti, da običajni Nemci­ zelo pomagajo. Kako to ­razlagate?

Tudi drugod po Evropi imamo dobre primere delovanja civilne družbe, vtis imam, da pri tem že imamo eno Evropo, mogoče Evropo od spodaj. Pomislite samo na prihod prvih vlakov na Dunaj, v Salzburg ali München, to je bilo lepo znamenje solidarnosti. Konec tedna je v Bruslju 20.000 ljudi na ulicah zahtevalo drugačno begunsko politiko, v Veliki Britaniji celo 100.000. Celo v revnejših državah so ljudje pokazali solidarnost.

Hkrati je v Avstriji stranka, ki nastopa proti beguncem, na deželnih volitvah podvojila svoj delež, kanclerko Angelo Merkel pa kritizirajo v njenih lastnih vrstah.

Evropski populisti so vedno zlorabljali begunsko temo, proti beguncem je lahko izvajati kampanje. Zato je tako pomembno, da v težkih časih moralno vztrajajo tudi naši voditelji. Kanclerko zdaj kritizirajo zaradi izjav, da bomo zmogli, da smo dovolj močni, da dežela, ki ne pomaga v sili, ni njena, a gospa Merkel ne bi smela nič drugače razumeti te zgodovinske naloge. Evropa se zavzema za varstvo človekovih pravic in pomembno je, da si tudi naši voditelji upajo krepiti koalicijo naklonjenih beguncem. Seveda so tudi nasprotna mnenja, to veste tudi sami, saj so tudi države nekdanje Jugoslavije izkusile begunstvo in pregon, v težkih časih pa je treba delovati. Tudi v Nemčiji ponavljamo, da socialnih stanovanj ne gradimo le za begunce, ampak tudi za revne domačine, potrebujemo boljšo socialno ­politiko za vse.

V zadnjih dneh smo slišali številna­ poročila o etničnih in verskih spopadih v zatočiščih, o nasilju nad ženskami in podobnem. Kako naj se spoprimemo s temi težavami?

Ne le v Nemčiji, tudi marsikje drugje prenapolnjena zatočišča niso pravo mesto za ženske in otroke, zelo jim nasprotujemo tudi mi. Spolno in drugo nasilje ni etnično pogojeno, dogaja se v številnih državah, človeka vredne življenjske pogoje in posebno varstvo za ženske in otroke potrebujemo tudi v oskrbi beguncev. Otroci morajo v šole, morajo se učiti in živeti v varnosti, to herkulsko nalogo moramo izvesti zaradi prihodnosti teh ljudi. Ne sme se zgoditi, da bi bili še enkrat žrtve.

Kakšne rešitve predlagate za ljudi, ki ne prihajajo z vojnih območij?

Stephan Dünnwald iz bavarskega sveta za begunce je v časopisu Frankfurter Rundschau napisal komentar, v katerem namesto izgona zahteva zagotovitev dela. Navaja, da imajo v državah, kot je Kosovo, manjšine, kot so Romi, še vedno težave, in predlaga, naj tudi drugim omogočimo delovne vizume. Nekaj tega sicer je, a ne dovolj organizirano, kvalificiranim in drugim je treba povedati, da imajo možnost iskanja dela in naj dobro premislijo, ali je iskanje azila res prava pot. Za te države potrebujemo delovne vizume, saj so vse kandidatke za EU. V Pro Asylu in Amnesty International pa tako in tako ne damo veliko na koncept varnih držav, manjšine in ljudje drugih spolnih usmerjenosti pogosto tudi tam ­potrebujejo zaščito.

Se strinjate s trditvami, da Evropa ni naredila dovolj za sosednje države in območja?

To je največji škandal. Visoki komisar OZN za begunce je pred kratkim dejal, da bogati opazijo revne šele, ko pridejo v njihove domove, in Evropa je begunsko krizo res opazila šele zdaj, ko prihajajo begunci. V Siriji jo imajo že leta, samo Evropejci smo doslej mislili, da lahko − dobesedno − stojimo ob žici in gledamo, kaj se dogaja na drugi strani. Zgodovina kaže, da v vsakem konfliktu ljudje štiri, pet let čakajo na vrnitev, potem pa izgubijo upanje in se odpravijo naprej, v tem primeru to pomeni sosednje območje Evrope. Res me jezi, da so naši politiki, od bruseljskih do tistih v državnih prestolnicah, zdaj videti popolnoma presenečeni. Že pogled na zemljevid bi nam moral povedati, da teh ljudi ni mogoče zadržati, prišli bodo, vprašanje je samo, po kateri poti. Po nevarni morski poti jih je umrlo nekaj tisoč, to je politika gledanja stran. Od Evrope bi pričakoval kaj drugega.

Zakaj si večina beguncev želi v Nemčijo?

V Nemčiji že živi veliko ljudi iz držav, iz katerih prihaja največ beguncev, razumljivo je, da si Sirci želijo tja, kjer so njihovi družinski člani ali znanci, enako je z Afganistanci in Iračani. Nemčija kljub vsem pomanjkljivostim azilnega sistema zagotavlja prenočišče in zdravstveno oskrbo, mogoče ne najboljšo, a sistem je vsaj doslej deloval. Potem je tu slika o Nemčiji kot močni državi z možnostjo integracije. V Italiji je prav tako veliko beguncev, a zaradi finančne in gospodarske krize nimajo veliko upanja na zaposlitev, tudi to vpliva na odločanje beguncev, kam bodo šli. Nemčija je tudi priseljenska država, če se ozrem samo po Frank­furtu, tam so ljudje iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, a so zdaj Frankfurtčanke in Frankfurtčani.

Kaj odgovorite tistim, ki se bojijo islamizacije države?

Še pred kratkim so vsi govorili, da se morajo ljudje z Zahodnega Balkana umakniti Sircem, Iračanom, Eritrejcem in Somalcem, to so govorili isti ljudje, ki danes svarijo pred islamizacijo! Ne smemo poenostavljati, v vsaki družbi se je treba dogovoriti, kako naprej, a je treba otrokom zagotoviti izobraževanje, investirati v njihovo prihodnost, hitro je treba poskrbeti, da ne bo dezintegracije, nobenega napačnega razvoja. Ljudje, ki zdaj prihajajo iz Afganistana ali Iraka in Sirije, bežijo pred svojim režimom, a tudi pred islamisti, poleg tega imamo ustavo, evropsko listino o temeljnih pravicah, konvencije in norme, ki urejajo naše sobivanje. Jasno je, da moramo to zaščititi, a se moramo tudi vprašati, zakaj odhajajo k islamistom tudi naši fantje. Več deset tisoč jih je odšlo iz zahodnih držav, moramo se vprašati, kaj smo naredili narobe.