Katalonija: »Da« se zdi jasen, »ne« ni pojasnjen

V Barceloni se te dni bolj kot kdaj prej ali kje drugje zavedajo pomena besede agora – kot prostora javne besede, dialoga, tudi prepričevanja. V Parku Citadela organizirajo vsak večer debate na temo skorajšnjega glasovanja o neodvisnosti in sploh o osamosvojitvenem gibanju. Medtem ko vladajoča katalonska politika bolj ali manj spretno vleče politične poteze, številna civilnodružbena združenja po svoje širijo odcepitveni duh ali ga poskušajo oslabiti.

Vtis je, da je glas tistih, ki bi hoteli stran od Madrida, mnogo prodornejši od besed tistih, ki nočejo sprememb, in tudi bolje organiziran se zdi. Čeprav so med znanimi katalonskimi imeni tudi takšna, ki javno izražajo dvom ali so odkrito proti samostojnosti: na primer pisatelj in podjetnik Fernando Trías de Bes, univerzitetna profesorja Susana Beltrán in Quim Brugué ter še marsikdo.

Moč propagande

»Bitka« za katalonsko prihodnost poteka na različnih ravneh, kakor vse politične tekme je propagandna in očitna tudi v medijih. Pred dnevi so, na primer, pri levosredinskem madridskem dnevniku País (ob španski, angleški in portugalski različici) zagnali še katalonsko spletno verzijo – da bi predvsem s poudarkom na katalonskih vsebinah tako po medijsko »hodili v zelje« barcelonski Vanguardii. Kakor so uredniško obrazložili, želijo z »jezikovno pestrostjo« prispevati k »dialogu in razumevanju med političnimi predstavniki Katalonije in Španije«. Za primerjavo: medtem ko izhaja País v nakladi 292.000 izvodov, s čimer se postavlja na prvo mesto po razširjenosti med bralstvom, se pri Vanguardii, ki izhaja v katalonščini in španščini, ponašajo z okrog 152.000 izvodi; med njiju se s 172.000 izvodi postavlja desnosredinski Mundo. Ob klasičnih je še poplava spletnih medijev in strani, s takšnim ali drugačnim stališčem do katalonskega vprašanja: denimo Vincet Partal, prvi človek največjega spletnega časopisa v katalonščini VilaWeb, je eden tistih, ki dobro ve, »kaj hočejo Katalonci« (odgovore ponuja v istoimenski knjigi Tonija Strublla).

Občutek je, da se v Kataloniji in tudi drugo zelo dobro sliši da (za glasovanje in tako tudi za neodvisnost), veliko manj odmeven pa je ne. Znani katalonski pisatelj in podjetnik Fernando Trías de Bes je pred dnevi zapisal (za ara.cat), kako samoumevno in logično enostavno se zdi danes: kdor hoče 9. novembra glasovati, ta je tudi za neodvisnost, kdor pa je proti neodvisnosti ali je neodločen, ta da je tudi proti consulti. A je v resnici problem veliko bolj zapleten: on sam je za glasovanje in vendar je za zdaj še neodločen. V vsej propagandi »sploh ni mogoče, da bi odprto govorili o tem, zakaj bi na »referendumski« vprašanji, ali naj Katalonija postane država in če da, ali naj bo neodvisna, lahko obkrožili tudi ne.« Slišati je samo o prednostih da, ni pa nikakršne razprave o spodbudnih plateh negativnega stališča. Avtor bi zato želel, da bi do več besede prišli tudi strokovnjaki, ki zagovarjajo, da bo za Katalonce mnogo bolje, če bodo ostali kakor doslej v Španiji. A ker so se politične stranke, ki nasprotujejo neodvisnosti (posebno Ljudska stranka), osredotočile na nezakonitost procesa in nekako ponavljajo le to, da so koraki, ki jih dela katalonska vlada, v navzkrižju z ustavo, je umanjkalo najpomembnejše: priložnosti za celostno informiranje, za temeljito vedenje in sploh, da bi eno stališče enakovredno postavili proti drugemu. Kataloncem (in svetu, ki budno spremlja dogajanje) da bi morali pošteno povedati, kaj jih čaka, če se bodo odločili tako, in kaj, če bodo izbrali drugače. Ni pričakovati, da bodo v primeru enostranskega razkola rasle samo rožice ...

Vznemirjeni poslovneži

Katalonsko osamosvojitveno gibanje že dalj časa vznemirja tuje investitorje, ki se, zaskrbljeni, sprašujejo, kako utegne čedalje večja napetost med Madridom in Barcelono vplivati na posle. Po pisanju Paísa se veča število telefonskih klicev predvsem iz ZDA, med najbolj zaskrbljenimi pa so baje predvsem tuja nepremičninska podjetja, ki posebno v zadnjem letu in pol sklepajo velike nepremičninske posle, vredne vrtoglavih milijard. Ni vseeno, če bi se Katalonija z odcepitvijo znašla zunaj monetarne unije in morebiti celo Evropske unije, zato že nekaj časa podpisujejo pogodbe s posebnimi klavzulami v primeru odcepitve. Tudi bonitetne agencije, Fitch, denimo, so že dale jasno vedeti Kataloncem, da bedijo nad političnimi razmerami ... Kakor vsa nacionalistična vprašanja je prav tako katalonsko gibanje stvar – močne retorike.