Katalonija ni edini evropski problem

Eno je, kadar se narodi osamosvajajo izpod diktatur, kar se je v 80. in 90. letih dogajalo ob Baltiku in na Balkanu, ko sta razpadali Sovjetska zveza in Jugoslavija, nekaj drugega pa, ko razdirajo demokratične države, so zadržanost Evropske unije povzeli v časopisu Faz, ki velja za enega vplivnejših evropskih medijev.

Ravnanje španskega premiera Mariana Rajoya, ki je soodgovoren, da so razmere med nedeljskim referendumom šle tako daleč, je po mnenju frankfurtskega dnevnika vredno vseevropske obsodbe, toda ko gre za pravno državo, ima španski premier povsem prav, komentira Faz. Španija je demokratična evropska država in v njih se morajo politiki podrediti zakonom in razsodbam sodišč, ne pa probleme reševati na ulicah. Stališče konservativnega nemškega dnevnika je zelo blizu stališčem EU, ki je v primeru katalonske odcepitve od Madrida zelo zadržana. Kajti v Evropi je še kar nekaj narodov, ki bi se radi odcepili in ustanovili svojo državo.

Baskija

V Španiji so ob Katloncih tu še Baski, ki s svojo provinco Navaro in prestolnico Pamplono sicer niso tako bogati, uživajo pa davčno samostojnost in so vse od časov Francove diktature znani po svoji nacionalistično-separatistični organizaciji Eta, ki je v pol stoletja v atentatih ubila več kot 800 ljudi. Leta 2011 se je Eta odrekla oboroženemu nasilju, toda prizadevanja za samostojnost Baskije niso potihnila.

Flandrija

Tretji tak primer mogočega separatizma v zahodni Evropi je Novo flamsko zavezništvo Barta De Weverja, ki je na zadnjih belgijskih volitvah postalo najmočnejša politična sila v Flandriji. De Wever je prepričan, da bi Flamcem šlo bistveno bolje brez Valoncev, kar pa bi privedlo do velikega problema. Belgija je namreč sestavljena iz večinoma nizozemsko govorečega flamskega in francosko govorečega valonskega dela ter Bruslja, ki je dvojezičen. Če bi se Flamci v resnici odcepili, država ne bi izgubila le pol prebivalstva in večino gospodarske moči, ampak bi nastal tudi problem, čigav bi bil v tem primeru Bruselj, kjer sta sedeža EU in Nata.

Škotska

Samostojna Škotska, ki ima že dolgo svoj parlament in je v Združenem kraljestvu več kot tri stoletja, je na referendumu o odceptivi že glasovala. Neuspešno. Odkar se je London odločil za brexit, je referendum znova aktualen, saj naj bi se v Edinburgu menda odločili, da bodo počakali na nekaj več podrobnosti o britanskem izstopanju iz EU in nato predvidoma jeseni 2018 še enkrat izvedli glasovanje o svoji osamosvojitvi in nadaljevanju članstva v EU.

Južna Tirolska

Poseben primer je skrajni sever Italije, ki je do konca prve svetovne vojne pripadal avstro-ogrskemu cesarstvu, po Mussolinijevi prisilni italijanizaciji pa se je v povojni Italiji kar dobro znašel. Dobil je veliko politične in jezikovne avtonomije in celo del davčnih prihodkov. Toda med evropsko finančno krizo je separatizem tudi tam hitro dobil krila. Številni južni Tirolci, ki jim gre gospodarsko zelo dobro, namreč nočejo imeti problemov z Italijo in njenimi dolgovi. Kar jih oddaljuje od Rima in je podoben problem, kot ga je pred časom imel ves industrijsko in gospodarsko razviti sever sosednje države, ki se je kot samostojna »Padanija« pod vodstvom Severne lige zavzemal za odcepitev od Rima, in zaostalega juga italijanskega škornja.

Korzika

Svoj problem s separatisti imajo tudi Francozi, ki so si dolgo časa prizadevali na vse načine in tudi jezikovno podrediti Korzičane, kar je privedlo do oboroženega separatizma Nacionalne fronte za osvoboditev Korzike (FLNC), ki si je leta dolgo prizadevala za nasilno odcepitev od Francije. Pri tem je napadala tako predstavnike kot simbole francoske države, vse do požiganja otoških počitniških hišic Francozov. Pred tremi leti se je FLNC odpovedala oboroženemu ilegalnemu boju, toda konflikt še vedno obstaja.

Vse največje zahodnoevropske države od Španije, Francije, Velike Britanije do Italije imajo torej probleme s svojimi »odcepitelji«, zanje pa, kot je v svojem pregledu »evropskih Korzik« zapisal Deutsche Welle, ni imuna niti Nemčija. Ima namreč svojo Bavarsko, ki v nemškem merilu ustvari podobno velik delež BDP kot Katalonija v Španiji in ki ima že v imenu zapisano, da je »Svobodna država Bavarska«. Namesto zvezne CDU kanclerke Merklove ima svojo, samo deželno bavarsko Krščansko socialno unijo (CSU), pri tem pa nikoli ne pozabi povedati, da velika večina ostalih zveznih dežel dobro živi predvsem na njen račun, in da bi bilo lahko tudi drugače.