Tiskane izdaje
Danes zjutraj [nedelja] sem bil v Banyolesu, mestu z 19.000 prebivalci nedaleč stran od francoske meje. Zadnja tri leta je v Banyolesu verjetno - ali skoraj gotovo - viselo več zastav, ki izražajo podporo neodvisnosti, kakor v katerem koli drugem kraju v Kataloniji: to je mestna skupnost, kakršne bodo značilne za obdobje po razpadu španske države. V zraku je bilo čutiti slavnostno razpoloženje (morda zato, ker glasovanja nihče ni oviral, čeprav ga je špansko ustavno sodišče prepovedalo). Ljudje so navdušeno stali v vrstah pred volišči, da bi izrazili svojo voljo glede prihodnosti Katalonije.
Vsakomur, ki je zagledal njihove nasmejane obraze in je opazil njihovo splošno zadovoljstvo, je bilo jasno, da so (skoraj) vsi glasovali za neodvisnost.
Tudi sam imam stalno prebivališče v Barceloni, zato sem se odpravil v katalonsko prestolnico na volišče, ki je bilo urejeno v nekdanji osnovni šoli mojih otrok. V jedilnici so pripravili več volilnih miz z računalniki, s katerimi so preverjali identiteto volivca. Komisiji sem izročil svoje dokumente, računalnik je potrdil, da so veljavni, nato pa sem končno dobil list papirja, s katerim sem izrazil svojo željo, da bi moja druga domovina postala politično neodvisna, in ga vstavil v volilno skrinjico. Ko je papir zdrsnil v skrinjico, sem začutil nenaden in nepričakovan občutek olajšanja. V Kataloniji živim že trideset let in zadnjih osemindvajset let se mi je neodvisnost zdela neizogibna. O tem sem se moral pogosto prerekati s slabo obveščenimi tujimi obiskovalci, se pritoževal zaradi nenehnega vmešavanja Madrida v katalonske zadeve in stalno občutil neprizanesljivo sapo osrednje vlade na svojem vratu. Zato ni nič čudnega, da sem že dolgo hotel izraziti svojo voljo - tiho in jasno, in sicer tako, da bi potisnil list papirja skozi odprtino v skrinjici.
Medtem ko pišem, ne vem, koliko ljudi se je odločilo voliti v Kataloniji in kako so volili, toda prav vsi, ki sem jih srečal ta dan, so tako kakor jaz tiho in jasno izrazili svoje mnenje, nato pa so tako kakor jaz začutili občutek olajšanja in bili videti, kakor da so se rešili težkega bremena.
Če ne živite v Kataloniji, si je verjetno zelo težko predstavljati, kako prijetno je bilo oditi na volišča: izraziti nasprotovanje eni najbolj koruptivnih in avtoritarnih vlad v Evropi ter izraziti prepričanje, da je mogoče vzpostaviti popolnoma novo državno obliko, za katero si pripravljen storiti vse, da bi bila družbeno pravična, da bi delovala fiskalno pregledno in bi se kulturno nemoteno razvijala. Na kratko, prispevati svoj majhen, vendar ključen del pri ustvarjanju ne samo Katalonije, ampak univerzalne skupnosti, katere polnopravna članica bo kmalu postala tudi Katalonija.
