Katalonsko pisanje španske zgodovine

Bodo jutri regionalne volitve v Kataloniji še zadnje volitve ­Kataloncev v španskem okviru? Zagovorniki neodvisnosti verjamejo, da bodo res, naslednjič si želijo glasovati že v samostojni Kataloniji. Zdaj se tako ali drugače piše zgodovina, ­katalonska in španska.

Če bodo tako hoteli katalonski volivci in bodo, kot napovedujejo javnomnenjske ankete, res zmagali zagovorniki neodvisnosti, je pričakovati, da bo katalonski parlament slavnostno razglasil začetek zahtevnega procesa neodvisnosti. »Treba se bo obrniti karseda hitro in korektno,« je za Katalonsko tiskovno­ agencijo povedal Raül Romeva, katalonski poslanec v evropskem parlamentu. Poudaril je, da ne bo lahko, pričakovati je številne ovire, nastavljali da jih bodo zagotovo v španskih institucijah in drugod, vendar bo treba ohraniti odprtost in pripravljenost na nenehna in trda pogajanja.

Strukture nove države in dokončen odmik od Španije naj bi, če bo takšna volja volivcev, dodelali v 18 mesecih, pri čemer naj bi, kakor nasploh doslej, sodelovali tudi ljudje, družbeno-civilna gibanja. Podobno kot raste stari katalonski independentizem iz ljudi – z roko v roki s politiko, tako naj bi z »dna proti vrhu« in odprto za različne predloge nastala nova katalonska republika. Mogoče pa v Kataloniji res bolj kot kje drugje po Evropi razumejo demokratično horizontalnost 21. stoletja in vlogo državljanske participacije.

Jutrišnje predčasne volitve so nadomestek za referendum, ki so ga hoteli organizirati in na njem vprašati Katalonce, kakšno prihodnost si želijo. Ker so v Madridu v imenu ustave blokirali vsakršen dialog z Barcelono na temo samoodločbe in prepovedali vsako obliko glasovanja, se je katalonski predsednik Artur Mas odločil za »plebiscitarne« volitve. Po njih jih – v primeru zmage in kakor so že spomladi objavili podroben načrt – čaka trdo delo oblikovanja različnih politik: ekonomske, davčne, šolske, zdrav­stvene, socialne, zunanje, energetske in drugih.

V letu in pol nacionalne tranzicije – ko naj bi napisali ustavo, se odprto pogajali z Madridom (tudi o morebitnih španskih predlogih, nasledstvenih vprašanjih in odnosih med Španijo in Katalonijo), z drugimi državami in mednarodnimi organi pa o priznanju in prihodnjem sodelovanju – naj bi na zavezujočem referendumu glasovali o ustavnem besedilu in v primeru pozitivnega rezultata razglasili neodvisnost. Potem naj bi izvolili nov parlament ...

Postati boljša družba

Kakor je bilo v zadnjih letih velikokrat slišati v Kataloniji in je pred časom za Delo povedal tudi katalonski minister za kulturo Ferran Mascarell, bi hoteli postati boljša družba. Tako kot okolja drugod po Evropi bolehajo od izčrpanosti, ni nič drugače v Španiji. Katalonci si menda želijo »regeneracije«, tudi transparentnosti, finančne trdnosti,­ državljanske soudeležbe in pravega boja proti korupciji. S to se v zadnjem času spopadajo tako širše v Španiji kot v Kataloniji, saj so zaradi korupcijskega škandala sklestili s piedestala Jordija Pujola,­ nekdanjega predsednika katalonske vlade in veliko figuro katalonskega independentizma, pod protikorupcijskim drobnogledom pa se je zaradi domnevnih finančnih nepravilnosti mesec dni pred volitvami znašel tudi Artur Mas oziroma njegova Demokratična konvergenca Katalonije.

Če se bo jutri pokazalo, da so bile javnomnenjske napovedi zmotne, bo razočaranja v Kataloniji veliko. Kadar se lomijo časi, so čustva vpletenih zelo močna. Zagovorniki enotne Španije verjetno ne bi nikoli mogli biti tako veseli, kot bi lahko bili razočarani zagovorniki neodvisne Katalonije.