Tiskane izdaje
Berlin − »Voham njeno šibkost!« pravi o nemški kanclerki Angeli Merkel socialdemokratska ministrica za delo in socialo Andrea Nahles. Krščanskodemokratska voditeljica je sicer dobila podporo svoje CDU za ponovno kandidaturo, a je zaradi begunske krize prvič ranljiva. Pri SPD se sprašujejo, kdo bi najlažje obračunal z »večno kanclerko«.
Odkar se je nekdanja vzhodnonemška znanstvenica odpravila na volilno fronto združene Nemčije, na bojnem polju ostajajo številna ugledna socialdemokratska politična »trupla«: zaradi velikega levega nezadovoljstva z njegovimi tržnimi reformami je leta 2005 premagala socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, na naslednjih dveh volitvah pa pokosila izzivalca Frank-Walterja Steinmeierja in Peera Steinbrücka. SPD je poskusila vse, da bi pridobila na moči in se je enkrat odpravila v opozicijo in dvakrat v veliko koalicijo – v zadnjo, ki vlada zdaj, s še bolj stisnjenimi zobmi, saj je bilo videti, da kanclerka vedno pridobiva. Odprtje meja beguncem iz Sirije in iz drugih muslimanskih držav je zamajalo tla konservativni uniji CDU/CSU in zmaga proti krščanskodemokratski kanclerki ni več videti nemogoča.
Nemška socialdemokracija se zdaj sooča z vprašanjem, komu naj zaupajo tokratni volilni spopad, da ne bodo izgubili še te priložnosti. Nihče si ne drzne podcenjevati politične spretnosti dolgoletne kanclerke, ki je doslej bolj kot kdo drug utelešala politične in ideološke ideale nemške družbene sredine.
Za nekatere bi bil njen najboljši tekmec dolgoletni zunanji minister Steinmeier, ki se lahko pohvali z visoko priljubljenostjo, a je nekdanji šef Schröderjevega spodnjesaškega kabineta tudi zato, ker ni nikoli do konca prebolel volilnega poraza iz leta 2009, že pristal na prevzem položaja predsednika države. Poleg predsednika SPD, podkanclerja in gospodarskega ministra Sigmarja Gabriela je najresnejši kandidat za kanclerskega izzivalca predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je že napovedal selitev na domači politični oder.
Nekateri ne pozabljajo niti na hamburškega župana Olafa Scholza, a bi bilo njegovo imenovanje presenečenje, Schulzu pa raziskave javnega mnenja zadnje dni kažejo kanclerki primerljivo priljubljenost. V volilnem spopadu teh dveh politikov bi kanclerka ta čas dobila 43 odstotkov, Schulz pa 36 odstotkov, kar ni tako malo, če upoštevamo veliko slabše razmerje za Gabriela. Ta bi v neposrednem spopadu z Merklovo odnesel le 19 odstotkov glasov, kanclerka pa 57 odstotkov, kaže raziskava agencije Infratest dimap, objavljena v časopisu Die Welt in na televizijski postaji ARD.
Burjenje duhov
Kljub jasnim statistikam predvolilnih dilem za SPD še ni konec. Nemci na parlamentarnih volitvah ne volijo osebnosti, ampak politične stranke, in konservativna unija CDU/CSU bi ta čas s 35 odstotki prejela veliko večji delež glasov od socialdemokratskih 22 odstotkov, pa čeprav precej manj od 41,5 odstotka na zadnjih volitvah. Drži, da so leto dni pred prejšnjimi volitvami ankete kazale veliko priljubljenost socialdemokratskih kandidatov Steinmeierja in Steinbrücka, a sta v boju z Angelo Merkel pogorela. »Priljubljenost je pomembna, ni pa edino, kar zanima volivke in volivce,« poudarja Sigmar Gabriel, ki se je leta 2013 zaradi večje Steinbrückove priljubljenosti odrekel kanclerkini kandidaturi.
Raziskave javnega mnenja kažejo tudi vse manj možnosti za prevlado rdeče-rdeče-zelene koalicije, ki ima večino že v sedanjem bundestagu, a naslednica vzhodnonemške komunistične partije Levica leta 2013 ni bila sprejemljiva za socialdemokrate in zelene. Ko je kazalo, da bo zadnji parlamentarni mandat to spremenil, rdeče-rdeče-zelena vlada v prestolnici Berlin, ki naj bi utirala pot podobnim povezavam na zvezni ravni, razburja zaradi visokega imenovanja nekdanjega sodelavca komunistične tajne policije Stasi.
Socialdemokratski glavoboli ne zmanjšujejo tistih, s katerimi se morajo po begunski krizi soočati pri CDU/CSU. Da si je ponovno pridobila zaupanje konservativnih kolegov, je Angela Merkel v svoji begunski politiki izvedla pravi salto mortale, a če je s tem v očeh mnogih zamajala svojo verodostojnost, za politično desnico, v katero spadajo tudi krščanskosocialni bavarski bratranci, tudi to ni dovolj. Ponovno so odprli razpravo o dvojnem državljanstvu in s tem kanclerki nastavili nove pasti. S prstom kažejo na nacionalistično Alternativo za Nemčijo, ki jim je že odvzela veliko privržencev, a je Merklova doslej opozarjala, da so krščanskodemokratski politiki s protibegunsko agendo na deželnih volitvah izgubljali.
