Tiskane izdaje
Na nevarnost spodkopavanja družb z dezinformacijami in infiltriranjem je v bavarski prestolnici prva opozorila nemška kanclerka Angela Merkel. Ker pa je münchenska varnostna konferenca predvsem srečanje zahodno naravnanih politikov, diplomatov in varnostnih strokovnjakov, so po tistem, kar ti vidijo kot rusko agresijo v Ukrajini, tudi informacijske vojne najbolj obtoževali Rusijo. Navzoči v dvorani münchenskega hotela Bayerischer Hof so se glasno smejali nekaterim izjavam ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, na primer tisti, da je Sovjetska zveza po koncu druge svetovne vojne nasprotovala delitvi Nemčije. Predsednik poljskega parlamenta Radosław Sikorski mu je očital lansko zagotavljanje nekaj tednov pred aneksijo Krima, da Rusija nima ozemeljskih pretenzij do Ukrajine.
Predsednik konference Wolfgang Ischinger je po tokratnem nastopu Sergeja Lavrova opozarjal, da položaj ni smešen. In res je tisto, kar v času novega zaostrovanja med Vzhodom in Zahodom zadnji vidijo kot zavajanje in laganje, za rusko vodstvo nova resnica mednarodnih odnosov. Predsednik Vladimir Putin je razpad Sovjetske zveze že pred desetletjem imenoval največja geopolitična tragedija 20. stoletja, sedanja svetovna ureditev pa je zanj »psevdookupacija«, ki se ji ne bodo uklonili. Ob tako nasprotnih razumevanjih nedavne preteklosti ne preseneča, da je vprašljiva tudi večina sodobnih dogodkov, ki jih nasprotne strani razumejo kot sporne, pri čemer ne gre le za tako usodna vprašanja, kot denimo kdo je med kijevskimi majdanskimi demonstracijami v resnici ustrelil več kot sto ljudi. Armade komentatorjev se z nespravljivimi pogledi odzivajo na tako rekoč vse vidike sodobnih mednarodnih odnosov in tudi razvoja domačih družb ter »napadajo« socialne medije, spletne strani in novinarske članke, da bi tako vplivali na razklano javno mnenje v demokratičnih državah.
Nihče, ki se vsaj malo ukvarja s sodobnimi informacijskimi vojnami, ne dvomi o podobnih potencialih »zahodne« strani. Konec koncev bo ameriški Radio Free Europe julija praznoval 65. rojstni dan, s 400 polno zaposlenimi novinarji in 750 honorarnimi v 28 jezikih pa še vedno dosega 21 držav, »v katerih vlade prepovedujejo ali onemogočajo svobodo medijev«. Na klasičen način je aktivna tudi nasprotna stran. »Samo še tega se nam je manjkalo,« je Die Zeit lani pospremil napoved ekspanzije ruskega državnega medija Russia Today v Nemčiji. »Strah vzbujajoče je, kako tam lažejo in izkrivljajo.« Pozornost proruskih spletnih strani pa že zdaj v veliki meri vzbujajo vsi mogoči protesti proti »Zahodu«, na primer zadnja zatrjevanja Marine Le Pen iz francoske Nacionalne fronte, »da se glede Ukrajine obnašamo kot ameriški lakaji«, ameriški cilj pa je vojna v Evropi in širitev Nata do ruskih meja.
Tendenciozno
Nemčija je še posebej privlačen cilj propagandnih vojn sedanjosti, saj je kanclerka Angela Merkel v vodstvu zahodnega odzivanja na ruske akcije v Ukrajini in drugje, v zadnjem času pa vzbuja veliko nasprotovanj tudi na zahodni strani. Na tokratni münchenski varnostni konferenci so jo ameriški republikanski senatorji ostro obtoževali zaradi zavračanja oboroževanja ukrajinske vojske, ki bi po prepričanju Johna McCaina in drugih dvignila ceno ruske agresije, estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves pa verjame, da zdaj izbirajo med »oboroževanjem in predajo«.
Nemčijo kot enega najbolj privlačnih ciljev sodobnih obveščevalnih vojn so razkrila že odkritja žvižgača ameriških obveščevalnih služb Edwarda Snowdna o ambicioznem prisluškovanju ameriške NSA. Odkritje, da so prisluškovali celo telefonu kanclerke Merklove, je pošteno poslabšalo odnose med tradicionalnima zaveznicama Nemčijo in ZDA. »Vi ste nekdanji vohun, jaz sem delal za obveščevalne službe,« je Snowdna lani nagovoril celo ruski predsednik Vladimir Putin, pa je ameriški prebežnik tudi za mnoge Nemce in druge zahodnjake bojevnik za tradicionalne meščanske in osebne svoboščine.
Ne glede na to, katera od obeh nasprotnih družb se nam zdi bolj pravična ali demokratična, se bodo propagandne vojne nadaljevale in z novimi tehnološkimi možnostmi tudi širile. Potem ko je večina zahodne javnosti pripisala sestrelitev malezijskega letala MH17 ruskim raketam, se je podpora Rusiji tudi v Nemčiji močno znižala, kakšne so lahko posledice dobljene ali izgubljene propagandne vojne, pa se morda nihče ne zaveda bolj od ruskega predsednika, ki ga poznavalci opisujejo kot enega najbolj nadarjenih sodobnih strategov: »najbolj osupljivemu informacijskemu blietzkriegu, kar smo jih videli v zgodovini informacijskega vojskovanja«, se je že na vrhu v Walesu čudil tudi vrhovni ameriški poveljnik severnoatlantske vojaške zveze Nato Philip Breedlove.
»Hibridna vojna« za prevlado v svetu, katere del so tudi napadi z informacijami in dezinformacijami, že poteka, čeprav je na münchenski varnostni konferenci nekdanji švedski zunanji minister Carl Bildt poudarjal, da se proti teorijam zarote ni mogoče bojevati drugače kot z resnico. A kaj, ko sta v sodobnem svetu resnici vsaj dve.
