Kdo sme po novem reševati begunce iz čolnov

Po poročanju italijanskih medijev je menda minister za notranje zadeve Marco Minniti v sporu glede kodeksa obnašanja za zasebne reševalce v Sredozemskem morju zagrozil z odstopom. Minister za promet Graziano Delrio mu je očital, da kodeks, ki ga je predlagal, z njim pa je po tihem soglašala EU, v nekaterih delih krši temeljne človekove pravice.

»Nihče nima pravice postaviti v negotovost reševanja brodolomcev v Sredozemskem morju in njihovega prevoza v italijanska pristanišča,« je v sporu med nevladnimi humanitarnimi organizacijami, italijansko vlado in Evropsko unijo poudaril Delrio. »Bojujemo se proti tihotapcem, ne pa proti reševalcem in beguncem!« Spor med ministroma sta po pisanju italijanskega tiska umirila šele predsednik Sergio Mattarella, ki se zelo poredko vmešava v dnevno politiko, in premer Paolo Gentiloni. Oba sta podprla notranjega ministra Minnitija, češ da si vlada pri migrantskih vprašanjih, ki so za Italijo čedalje večji problem, ne sme dovoliti takih prepirov. Kar seveda drži, bo pa to zelo težko ­uresničiti.

Odganjanje reševalcev

Novi kodeks ravnanja, ki nevladnim in humanitarnim organizacijam prepoveduje samostojno reševanje brodolomcev pred libijskimi obalami in njihovo prekrcavanje na večje reševalne ladje, ki jih potem odpeljejo do italijanskih pristanišč, že povzroča vse hujše spore. Ne le med italijanskimi politiki, ampak tudi med italijansko vlado, ki je sprejela kodeks s tihim soglasjem Bruslja, in humanitarnimi oziroma nevladnimi organizacijami, ki za vse hujšo in do beguncev vse bolj odkrito odklonilno politiko dolžijo predvsem EU. 

Sporni kodeks ravnanja od nevladnih in humanitarnih organizacij, ki s svojimi praviloma manjšimi ladjami sodelujejo pri reševanju beguncev pred libijskimi obalami, zahteva, da bodo morale vse rešene begunce, ki so jih do zdaj lahko prekrcale na večje ladje »uradnih« reševalcev, same prepeljati v italijanska pristanišča, kar pa je z majhnimi plovili, ki jih imajo na voljo, tako rekoč nemogoče. Poleg tega jim nalaga, da mora biti na krovu njihovih reševalnih plovil po novem obvezno navzoč vsaj en oborožen policist, kar humanitarne organizacije, na primer Zdravniki brez meja, odločno zavračajo. Ker je to v popolnem nasprotju z njihovimi temeljnimi načeli neodvisnosti, nevtralnosti in humanitarnosti »in ker tudi ne bi imelo nobenega smisla«, kot je ob uvedbi ukrepa dejal vodja nemških Zdravnikov brez meja Florian Westphal. »Kaj pa naj oboroženi policist sploh počne na krovu reševalne ladje, razen da izziva morebiten konflikt s potencialnimi tihotapci.«

Prepir med »humanitarci«, ki na svojo pest rešujejo brodolomce iz morja, in uradno evropsko politiko, ki se je očitno tudi za ceno še več utopljenih odločila uveljaviti še tršo protibegunsko politiko, je dodatno zaostrila tudi nedavna zaplemba nemške reševalne ladje Iuventa. Z njo je v Sredozemlju reševala begunce nemška nevladna organizacija Jugend rettet, v katero so se prostovoljno združili mladi Evropejci. Kupili so staro leseno barkačo, da bi z njo demonstrirali Evropi svojo pripravljenost priskočiti na pomoč nesrečnikom, italijanske oblasti pa so zaplenile ladjo in obtožile posadko neposrednega sodelovanja s tihotapskimi tolpami oziroma nezakonitega tihotapljenja beguncev. 

Moralne dileme 

Tovrstne obtožbe na račun nevladnih organizacij, ki da skrivaj pomagajo tihotapcem in z njimi tudi neposredno sodelujejo, so bile že do zdaj precej pogoste, tokrat pa so skupaj s kodeksom, ki bo po prepričanju »humanitarcev« drastično zmanjšal število zasebnih reševalcev in s tem povzročil še več utopitev, izzvale burne polemike. Ne le med uradnimi reševalci, ki so pod okriljem Evropske unije zadolženi za reševanje nesrečnikov iz morja, in nevladnimi oziroma humanitarnimi organizacijami (kodeks naj bi do zdaj podpisale le štiri izmed devetih), ampak tudi med politiki, pravniki in zagovorniki človekovih pravic. Eni namreč trdijo, da organizirano reševanje prebežnikov le še spodbuja tako begunce kot tihotapce, da se v čim večjem številu in čim bolj razsutih čolnih podajo na odprto morje, kjer jih bodo tako ali tako rešile tam čakajoče reševalne ladje, medtem ko drugi vztrajajo, da je reševanje brodolomcev, ki jim grozi utopitev, po vseh pravilih pomorskega prava in tudi sicer med pomorci od nekdaj moralna dolžnost vsakogar, ki se znajde v bližini. Toliko bolj, ker se je od začetka leta po uradnih podatkih v Sredozemlju utopilo že več kot 2400 beguncev, 115.000 pa jih je nevarno pot komaj preživelo.

Kdo ima bolj prav?

Na vprašanje, ali je reševanje človeških življenj pomembnejše od političnih in pravnih kalkulacij, tudi kadar ljudje v stiski svoja življenja sami in vede postavijo na kocko, ni tako preprosto odgovoriti, kot se zdi na prvi pogled. Kako težko je v prepirih med humanitarnimi organizacijami in evropsko politiko ločiti humanitarno pomoč od političnega aktivizma in interesov najbolj ogroženih članic EU, je pred kratkim v intervjuju za DW s salomonsko izjavo demonstriral filozof z münstrske univerze Matthias Hoesch, ki je dejal, da smo »Evropejci s svojimi nepoštenimi zakoni v marsičem spodbudili beg beguncev v naročje tihotapskih tolp, s tem pa tudi tragedije, ki se jim dogajajo v Sredozemlju, in smo jih zato, ker smo v marsičem sokrivi za njihovo nesrečo, še prav posebej dolžni reševati iz morja – pri tem pa seveda čim prej spremeniti tudi nepoštene zakone«.

Tisti manj solomonski razlagalci trdijo, da ni dileme in da je »človek vselej dolžan reševati življenje sočloveka v stiski, ne glede na to, ali je ta s tako pomočjo špekuliral«, medtem ko na evropsko begunsko politiko najbolj besni trdijo, da se gre EU zelo umazano in egoistično politiko. Kdor v napol razsutem čolnu čez Sredozemlje beži iz Libije, beži pred nasiljem, zlorabami, mučenjem, nezakonitim zapiranjem in posiljevanjem, opozarjajo Zdravniki brez meja, zato bo morala evropska politika, ki zgolj hlini človečnost in take begunce rešuje iz morja, da bi jih potem s svojimi »humanitarnimi« ladjami prepeljala nazaj v ta isti libijski pekel, za to svoje početje prej ali slej prevzeti vso odgovornost.