Kisle vizije o Združenih državah Evrope

Združene države Evrope potrebujemo najkasneje do leta 2025, je predlog nekdanjega predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza, ki je predčasno pobegnil z evropskega položaja, da bi postal predsednik nemških socialdemokratov (SPD) in kanclerski kandidat na letošnji zveznih parlamentarnih volitvah.

Ko je pred dobrima dvema mesecema te volitve prepričljivo izgubil in so njegovi socialdemokrati zabeležili enega najslabših volilnih izidov v povojni zgodovini SPD, se je Martin Schulz sklenil skupaj s stranko umakniti v opozicijo. Iz nje ga je zaradi hudih težav, ki jih imata kanclerka Angela Merkel in država pri sestavljanju nemške povolilne koalicije, izbezal prav tako socialdemokratski predsednik države Frank-Walter Steinmeier, Schulz pa skuša zdaj, ko bi ga radi znova prisilili v veliko koalicijo s konservativno unijo CDU/CSU, seveda čim bolje vnovčiti nastali položaj.

Ideja o Združenih državah Evrope, ki jo je predlagal na kongresu SPD, ni nova. Ne v nemški socialdemokraciji, ki jo je imela v programu že davnega leta 1925 (po katastrofi v prvi svetovni vojni), ne v današnji Evropski uniji, ki zaradi vseh kriz kar kriči po trdnejši povezavi. Z njo bi, kot je Schulz prepričeval članstvo, brez katerega ne more v ponovno veliko koalicijo, »oživili zanimanje za Evropo«. Ta brez korenitih reform ne bo zmogla ustaviti volilnega pohoda nacionalistov in skrajno desničarskih populistov, ki se krepijo povsod, na nizozemskem, finskem, danskem, v Avstriji in po novem tudi v Nemčiji, je zatrjeval nekdanji predsednik evropskega parlamenta. »Če Evrope ne bomo povsem konkretno in praktično okrepili, bodo te sile na dolgi rok zmagale.«

Praktično brez podpore

Čeprav je v Evropski uniji že najmanj desetletje, vse od začetka finančne krize, ves čas v obtoku bruseljski slogan o »več Evrope«, je zanimivo, kako malo podpore so bile v Nemčiji deležne Schulzeve pobude. V bundestagu jih je večina strank sprejela z »debelimi očmi«, češ, kaj pa se gre prvak socialdemokratov, da sanja o Združenih državah Evrope že do leta 2025, še pogostejše pa je bilo odkrito nasprotovanje njegovi ideji. Celo Zeleni, ki niso proti poglobitvi povezave, so ugovarjali, da bi bilo veliko bolje, če bi se Schulz v veliki koaliciji najprej osredotočil na okrepitev valutne unije, o vsem ostalem pa naj sanja kasneje. Med manjšimi strankami je bila FDP izrecno proti, za nacionalistično Alternativo za Nemčijo (AfD), ki ima po novem v bundestagu skoraj sto poslancev, bi bila to »ukinitev Nemčije«, za bavarsko CSU, ki pri zagovarjanju »domačnosti« in nacionalne suverenosti ni prav daleč od njih, pa »utopija« in »točno tisto, česar volivci nočejo«.

Tudi v Krščanskodemokratski uniji (CDU), ki je z Merklovo na čelu prisiljena v dogovarjanje o veliki koaliciji s socialdemokrati, so krepko zmajevali z glavami. Predlog resda niso povsem jasno in odločno zavrnili, kajti Merklova potrebuje Schulza, če sploh še hoče vladati, toda izjava predsedstva CDU, da gre v EU do leta 2025 predvsem za zagotovitev »operativne sposobnosti« povezave, ne pa za »definiranje ciljev«, je povedala vse.

Domet Macronovih »vizij«

Nobenega dvoma ni, da si je nekdanji predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz s svojim predlogom v Nemčiji skušal pred napornimi pogajanji o veliki koaliciji priboriti predvsem čim večji »brisani« prostor za socialdemokratske ideje, in da je pri tem, bolj kot na nemške stranke, računal predvsem na Evropo in njenega navdušenega francoskega reformatorja Emmanuela Macrona. Na ono strani Rena bi namreč take »vizije o novi Evropi in povsem novi utemeljitvi evropskega projekta«, za kar je novi francoski predsednik ta teden (podobno kot nekoč Obama Nobelovo) vnaprej dobil celo aachensko Karlovo nagrado, utegnile naleteti na izdatno podporo. »Mali princ«, kot nekateri že rečejo Macronu, je namreč že z ustanovitvijo gibanja »En Marche« povedal, kam misli korakati, tako da so njegove »silne vizije o novi Evropi«, kot so najvišjo evropsko nagrado utemeljili aachenski podeljevalci, zanesljivo na isti poti, kot vizija nemškega socialdemokrata Martina Schulza o Združenih državah Evrope. Če seveda ne bi bilo dveh zadržkov.

Prvi je že kar legendarna izjava nekdanjega nemškega (socialdemokratskega) kanclerja Helmuta Schmidta, da bi morali politiki, ki imajo vizije, nujno k zdravniku, še močnejši pa so seveda pomisleki nemške kanclerke Angele Merkel, ki Macronove ideje o tesnejši povezavi, skupnem finančnem ministru in proračunu evro cone vidi predvsem kot prikrito pot v »transferno unijo«. Kanclerka jih za zdaj še ne zavrača, deloma tudi zato, ker je doma še prešibka, vendar je v Berlinu, brez katerega Pariz ne more izvesti nobene reforme EU, vsem jasno, kaj se v resnici skriva za Macronovimi »vizijami«. Ko je nekaj zelo podobnega v imenu zadolženega juga EU z evro boni skušal uveljaviti Macronov predhodnik François Hollande, je bil odgovor Merklove, za katero ta trenutek resda še ni povsem jasno, ali bo politično preživela, zelo kratek in jasen: »Ne, dokler bom jaz živa«