Tiskane izdaje
Budimpešta – Kitajci pri razumevanju sveta vedno upoštevajo zgodovino. Stopijo korak naprej v prihodnost, nato se obrnejo in pogledajo, kaj vse so pustili za seboj. In šele potem naredijo naslednji korak. Tako je tudi pri forumu 16+1. Pet let po tem, ko so ga ustanovili kot nadregionalno platformo za sodelovanje, bodo zdaj najprej natančno proučili, kaj so z njim dosegli.
Potem bodo zakorakali v novo obdobje. Z evropskimi ali kitajskimi lastnostmi? To je vprašanje, ki bi ga morali postaviti v Budimpešti na današnjem šestem srečanju voditeljev vlad držav srednje in vzhodne Evrope ter kitajskega premiera Li Keqianga.
Ko je nekdanji premier Wen Jiabao med obiskom v Varšavi spomladi leta 2012 zbral 16 držav iz te regije, celo kitajskim analitikom ni bilo jasno, kaj bi Kitajska rada od skupine, v kateri so Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Slovenija, Hrvaška, BiH, Srbija, Makedonija, Črna gora in Albanija.
V njej so pomešane države Evropske unije in tiste na njenem obrobju ter članice Nata in tiste, ki se tej zvezi (še vedno) nočejo pridružiti. Druži jih samo to, da so vse bile nekoč komunistične, med graditvijo nove identitete pa jim najbolj primanjkuje kapitala. Kitajsko vodstvo je poudarjalo, da jim bo to – enaka komunistična izkušnja in potreba po naložbah – pomagalo bolje razumeti drug drugega.
Vstopnica za Evropo
Toda hitro se je pokazalo, da je skupna preteklost za Kitajce manj pomembna od velike prihodnosti, ki jo je kmalu po vzpostavitvi mehanizma 16+1 predstavil predsednik Xi Jinping s pobudo »en (gospodarski) pas, ena (svilna) pot«. Pozornost, namenjena državam srednje in vzhodne Evrope, je bila namreč predvsem geopolitična, saj so vse te države pomembne za povezavo med azijskim delom svilne poti in zahodno Evropo.
Bruselj se je najprej bal, da je Kitajska potisnila nogo med evropska vrata zato, da bi razdelila EU, vendar se je hitro pokazalo, da je strah neupravičen. Prav nasprotno, azijsko silo zanima predvsem enotna Evropska unija. Toda rezultat preprostega računa 16+1 ni 17.
Cilj kitajske matematike bi lahko natančneje izrazili takole: trg z okoli 500 milijoni potrošnikov; celina, obkrožena z dvema oceanoma in tremi velikimi morji; države, bogate z najsodobnejšimi tehnologijami, in tiste druge, v katere je koristno vlagati velik kapital prav zaradi vsega zgoraj naštetega. Kitajska bi, skratka, skozi države srednje in vzhodne Evrope rada prodrla globoko v Evropo in bila navzoča pri vseh njenih življenjsko pomembnih točkah. Seveda kot soigralec v velikem projektu evrazijskega združevanja. In če je le mogoče, kot enakopraven partner v viziji, usmerjeni v prihodnost.
Na današnjem srečanju Li Keqianga s 16 kolegi iz držav srednje in vzhodne Evrope v palači Pesti Vigado v madžarskem glavnem mestu prevladuje optimistično razpoloženje že zaradi definicije sodobnega večstranskega sodelovanja. Najprej je treba povedati, da bo to še ena zmaga nad protiglobalističnimi vetrovi, ki pihajo iz Amerike pod predsednikom Donaldom Trumpom; in že to je dovolj velik razlog za to, da pri analizi vsega, kar se je zgodilo v zadnjih petih letih, najprej omenijo pozitivne rezultate.
Poudarili bodo, da je trgovina med Kitajsko ter srednje- in vzhodnoevropskimi državami v pol desetletja dosegla 58 milijard dolarjev in ne bodo omenjali razlogov, zakaj so ostali tako daleč od ciljnih sto milijard, še manj pa, zakaj je 80 odstotkov menjave usmerjene na Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko in Romunijo. Ne bodo veliko govorili niti o vse večjem primanjkljaju evropske strani, ampak bodo pritajeno nezadovoljstvo utišali s podatki, ki kažejo, da so kitajska podjetja v tem obdobju vložila od 6 do 8 milijard dolarjev (odvisno od vira statističnih podatkov).
Poljska je ena od izbranih držav, kjer je Kitajska zelo prisotna - tudi kot graditeljica avtocestnega omrežja. Foto: Reuters
Toda spet bi lahko ugotovili, da je 95 odstotkov kitajskih naložb odšlo v tistih pet držav (Madžarsko, Poljsko, Bolgarijo, Češko in Slovaško), ki jih je Peking očitno izbral kot cilje z največjo gospodarsko rastjo in najmanjšim poslovnim tveganjem. Z drugimi petimi državami te skupine, torej s tistimi, ki so zunaj EU, Kitajska raje sodeluje tako, da jim daje ugodna posojila.
Med prejemniki posojil ima prednost Srbija, ki je prav pred srečanjem v Budimpešti s podporo podjetja CMEC (China Machinery Engineering Corp.) začela graditi tretjo enoto termoelektrarne Kostolac B. Projekt je vreden 613 milijonov dolarjev, od tega bodo 85 odstotkov sredstev pridobili z 20-letnim posojilom kitajske banke EXIM. Kot dokaz, da so strateški odnosi med stranema, ki vedno veljajo za vzor za razvoj mehanizma 16+1, res nekaj posebnega, so Srbiji odobrili sedemletno obdobje odloga plačila.
Za večjo enakopravnost
Li Keqiang je v Budimpešto prišel po dveh pomembnih političnih dogodkih, ki jima Kitajska posveča veliko pozornost. Prvi je bil 19. partijski kongres, o katerem bo Li veliko pripovedoval svojim kolegom iz nekdanjega komunističnega bloka in jim pojasnjeval, da je »socializem s kitajskimi lastnostmi nove dobe« prav tako svojevrsten postkomunistični koncept, s katerim nameravajo na Kitajskem zgraditi novo globalno supersilo.
Li Keqiang ob prihodu na letališče v Budimpešti. Foto: AFP
Drugi dogodek je bil Trumpov obisk v Pekingu ta mesec, zaradi katerega so kitajska prizadevanja v Evropi še bolj smiselna in pomembnejša. Zaradi grožnje ameriškega predsednika s trgovinsko vojno proti Kitajski, če ne bodo uravnotežili dvostranske blagovne menjave med največjima gospodarskima silama na svetu (ZDA imajo okoli 350 milijard dolarjev primanjkljaja), je kitajska strategija, vključena v formulo 16+1, še pomembnejša.
V Budimpešti bo 17 premierov uskladilo tudi smernice za prihodnje sodelovanje. Kako enotni bodo Evropejci pri zahtevah, da mora biti sodelovanje enakopravnejše in bolj uravnoteženo kakor do zdaj, je pravzaprav ključno vprašanje tega srečanja. Pas nazadnje ne sme postati zanka, pot pa mora ostati skupna. Sicer ne bo vodila k dobremu cilju.
