Tiskane izdaje
V torek so se na ulice Rima in Milana odpravili štirje kitajski policisti, ki bodo skrbeli za red in mir na krajih, kjer se ponavadi zbira največ kitajskih turistov, poleg tega pa naj bi vzpostavili most med italijanskimi kolegi in kitajskimi imigranti.
Gre za poskusni program, ki bo trajal dva tedna. Če se bo pokazalo, da prinaša takšno sodelovanje dobre rezultate, se bo izmenjava razširila v obe smeri. Tokrat Kitajska prvič pošilja svoje policiste v tujo deželo, je pa tovrstno sodelovanje že pred tem ponudila Franciji, kjer je bilo oropanih več kitajskih turistov, potem ko je postalo članom kriminalnih tolp jasno, da prihajajo Kitajci v Evropo z velikimi vsotami gotovine. A se je takrat pariško vodstvo zbalo, da se bodo kitajski policisti težko prilagodili posebnostim območnih zakonov, zato je načrt propadel.
Z italijanskimi karabinjerji so se kitajski policisti najprej dobro usposobili na svojih poligonih, kjer so ti z njimi delali dolge mesece in jih trenirali ter pripravljali za posebne razmere, kakršne vladajo na italijanskih ulicah. Vsi štirje kitajski policisti dobro govorijo italijansko in bodo lahko, če bo to potrebno, komunicirali tudi s tamkajšnjimi prebivalci. Nosili bodo enake uniforme, v kakršnih patruljirajo doma, tako da jih bodo kitajski turisti zlahka prepoznali. Bodo pa patruljirali skupaj z italijanskimi policisti, tako da bo to priložnost za Kitajce, da se nekaj naučijo o ohranjanju javnega reda v Evropi, za njihove gostitelje pa, da se približajo kitajskim imigrantom, katerih število se je v zadnjih nekaj desetletjih močno povečalo.
Kitajski policisti v Italiji. Foto: Paolo Santalucia/AP
Italijo vsako leto obišče okoli tri milijone kitajskih turistov, tako da spadajo med pet najštevilnejših narodnostnih skupin, ki obiskujejo to državo. Za italijansko oblast pa so zagotovo še precej večji izziv priseljenci iz Kitajske, ki sicer niso tako zelo številni, se pa ponekod povezujejo z azijskimi kriminalnimi tolpami, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem ponarejenega blaga, preprodajanjem mamil ali trgovino z ljudmi.
Od okoli 266.000 Kitajcev, kolikor se jih je naselilo po vsej Italiji, jih v Milanu živi okoli 28.500, v Rimu pa skoraj 16.100. Ti priseljenci pogosto ostajajo povsem izolirani in se ne vključujejo v območno skupnost. Celo med drugo generacijo imigrantov je veliko takšnih, ki svoje življenje preživljajo v kitajskih četrtih. Kitajski policisti bodo zato v Rimu patruljirali okoli železniške postaje Termini, okoli Trgov Vittoria Emanuela in Santa Marie Maggiore, v Milanu pa okoli Ulice Paola Sarpija, kjer so kitajski imigranti najgosteje poseljeni.
Policisti bodo poskušali z njimi vzpostaviti stik in porušiti steno molka, za katero se skrivajo kriminalne tolpe. Seveda pa bodo poskušali izvedeti tudi to, koliko je med njimi ilegalnih imigrantov ter v kakšnih razmerah živijo in delajo vsi ti ljudje. Dva tedna je seveda premalo za tako zahtevno nalogo, vendar pa bodo, če se bo pokazalo, da prinaša takšno sodelovanje želene rezultate, ta program dodatno razširili.
Kitajci se v tujih državah naseljujejo v skupinah. V milanski Ulici Paola Sarpija je tako največ priseljencev iz pokrajine Zhejiang. Tudi v starodavnem mestecu Pratu, ki leži nedaleč od Firenc, je vseh 50.000 kitajskih priseljencev iz mesta Wenzhou, ki je prav tako v pokrajini Zhejiang, pri čemer skoraj vsi – nekateri zakonito, drugi na črno – delajo v tovarnah oblačil.
Ko so se pred približno tridesetimi leti začeli priseljevati, so bili tukajšnji prebivalci navdušeni nad prihodom svežega kapitala in cenene delovne sile. Ko so dojeli, da sestavljajo Kitajci kar četrtino prebivalstva, pa so jih začeli meščani vse bolj odklanjati. Kljub študijam, ki so pokazale, da ima mestece Prato prav zaradi številnih kitajskih delavnic tako nižjo stopnjo brezposelnosti kot višjo stopnjo rasti od italijanskega povprečja, so ljudje vse bolj nastrojeni proti Kitajcem.
Foto: Antonio Calanni/AP
Odnosi se vse bolj zapletajo, in čeprav prva skupina kitajskih policistov, ki so jih poslali v Italijo, ne bo prišla do manjših mest, so potencialno tudi ta mesta na seznamu tem za sodelovanje. Prav v teh mestih se namreč najbolj kršijo zakoni in ogroža javni red. Območni funkcionarji za denar izdajajo lažna dovoljenja za bivanje (nekega uradnika mestne vlade so obtožili, da je prodal dovoljenja za bivanje več kot 300 kitajskim imigrantom, ki so morali zanje plačati od 600 do 1500 evrov). Italijanska oblast želi poleg tega ustaviti ilegalni uvoz blaga in materiala za tekstilno industrijo ter zapreti kanale za izogibanje plačevanju davkov.
Za vse to pa je treba najprej vzpostaviti zaupne odnose s kitajskimi priseljenci, ki upoštevajo predpise in ne kršijo zakonov. In ki pogosto veliko vedo o tistih, ki v tej državi živijo nezakonito. Odhod prve skupine kitajskih policistov v Rim in Milano je zgolj začetek velikega posla. Kitajska si vse bolj prizadeva, da bi neposredno sodelovala pri čiščenju »kitajskih zvez« v državah, s katerimi ima obsežno trgovinsko sodelovanje. S tem želi izboljšati svoj ugled, hkrati pa zamašiti vrzeli, skozi katere iz Kitajske odteka kapital.
Kar zadeva kitajske turiste, pa jim bo navzočnost kitajskih policistov pomagala, ko jim bodo žeparji izpraznili žepe. Počutili se bodo kot doma, ko bodo prijavljali krajo, se praskali po glavi in se zavedali, da je njihov denar za vedno izgubljen.
