V času, ko se je posebno letalo s predsednikom Xi Jinpingom v ponedeljek zvečer spuščalo na letališče Heathrow, je princ William v studiu snemal televizijsko sporočilo kitajskemu ljudstvu, naj bojkotirajo slonovo kost in tako slone rešijo pred iztrebljanjem.
»V 33 letih, odkar sem bil rojen,« je dejal po pozdravu v kitajskem jeziku, »smo izgubili okoli 70 odstotkov afriških slonov. Če bomo nadaljevali s tem tempom, bodo otroci, ki so bili rojeni letos – kot moja hčerka Charlotte – še pred svojim 25. rojstnim dnevom opazovali, kako umirajo poslednji sloni in nosorogi.«
V sofisticirani koordinaciji z vlado Davida Camerona je britanski dvor očitno izbral zaščito ogroženih živali, namesto da bi pred Xijem načel vprašanja človekovih pravic.
A medtem ko so se Angleži zavzemali za slone, se je iz Francije oglasila sinologinja Marie Holzman in pozvala evropski parlament, naj letošnjo nagrado Saharova za svobodo misli podeli ujgurskemu intelektualcu Ilhamu Tohtiju. Kitajsko sodišče je Tohtija pred letom dni obsodilo na dosmrtno ječo, in to zaradi separatizma, čeprav se ni nikoli zavzemal za odcepitev Xinjianga. Zahteval je zgolj spoštovanje ujgurske identitete in avtonomije.
Sprememba politike do aktivistov
»Njegov cilj je ublažiti nasprotja med (manjšinskimi) Ujguri in (večinskimi) Hani,« je Marie Holzman obrazložila svoj predlog. »Tohti je prepričan, da lahko vsi skupaj živimo v miru.« In prav zato, ker je Tohti zmerni intelektualec, čigar jezik Evropa razume, bi morala biti evropska družba veliko bolj glasna v zahtevah, naslovljenih na Peking, naj spremeni politiko do aktivistov, ki ne poskušajo strmoglaviti režima, se pa zavedajo, da je mogoče večjo raven strpnosti doseči zgolj s spremembo politične smeri.
Čeprav so kandidati za nagrado Saharova letos že izbrani in med njimi ni Ilhama Tohtija, je poziv profesorice Marie Holzman odjeknil kot nasprotje Williamovemu zavzemanje za slone.
Seveda so tudi sloni pomembni. Pravzaprav je kitajski odnos do ogroženih živali – katerih okle, rogove, notranje organe in kremplje vedno v hipu razgrabijo porabniki in tihotapci – zelo pomemben člen v skupnem prizadevanju, da se ohrani ekološko ravnovesje in planet zavaruje pred pospešenim uničevanjem. Prav način, na katerega se kitajska vlada upira zahtevam lastnega trga, na katerem se proda in kupi več kot 70 odstotkov globalne količine slonove kosti, kaže resnično pripravljenost Xi Jinpinga in njegovega vladajočega tima, da ne bodo popustili pritiskom dobička, tradicije in mafije, temveč nedavno prepoved trgovine s slonovimi okli okrepili z novimi udarci korupciji in novimi prizadevanji za propagiranje pravice slonov do obstoja.
Kljub temu pa je odločitev Londona, da bodo Xija pričakali z Williamovim televizijskim sporočilom, ne pa s pripombami njegovega očeta Charlesa v zvezi s statusom Tibetancev znotraj kitajskih meja, predvsem v skladu s strategijo vzpostavljanja partnerstva s Pekingom, ki ga je še pred premierom Cameronom osmislil finančni minister George Osborne.
Ne le da bo Xijev obisk ta teden Veliki Britaniji prinesel novih 30 milijard funtov naložb, s tem pa tudi skoraj štiri tisoč novih delovnih mest na področju jedrske energije, letalstva, prometa, financ in izobraževanja, temveč se bo uradni London z velikim objemom s Pekingom odvrnil od Washingtona, ki z odkritim negodovanjem opazuje, kako se kitajski predsednik sprehaja po Buckinghamski palači.
Eno je trgovati s Kitajsko, povsem nekaj drugega pa je razvijanje odkritega partnerstva z azijsko silo. Osborne je privrženec slednjega. Z njim je London končno dobil politika, ki ima dosledno razdelano vizijo odnosov s Kitajsko, in povsem jasno je, da bo to vplivalo na celotne evropsko-kitajske odnose, in to ne le na trgovinskem in gospodarskem, temveč tudi na vseh drugih področjih.
Partnerstvo z azijsko silo
Vprašanje, ali lahko Zahod sprejme Kitajsko takšno, kot je, se postavlja že dolga desetletja, vendar pa je zdaj še posebej aktualno, ker se zaradi vojne v Siriji in napetih odnosih z Rusijo v geopolitičnem vzorcu, kakršen je do zdaj ohranjal globalno stabilnost, pojavljajo nevarne vrzeli, ki jih celo ZDA ne morejo popolniti, kaj šele Evropa. Kitajska se zvito izogiba neposrednemu vojnemu vpletanju na Bližnjem vzhodu, se pa tistim, ki se tam bojujejo, modro ponuja kot gospodarska, tehnološka in finančna partnerica. Seveda pod pogojem, da se pogovori o pravicah osredotočijo na ogrožene slone in nosoroge, ne pa na zaprte aktiviste, novinarje in odvetnike.
Izbira, pred katero se je v zvezi z azijsko silo znašla Evropa, torej še zdaleč ni preprosta. Kitajska takšna, kot je, zahteva celoten sveženj vrednot, standardov in tudi zunanjepolitičnih aspiracij, EU pa mora to sprejeti brez komentarjev, ki bi se nanašali na kitajsko železno pest nad Tibetom in še zlasti nad Xinjiangom, ki vse očitneje postaja eden od kamenčkov globalnega islama, pri čemer je v interesu prav vseh, da ne bi postal radikaliziran.
Zato je dobra ideja, da se nagrada Saharova podeli Ilhamu Tohtiju. Še bolje bi bilo, če bi Evropa složno zahtevala, da se ga izpusti na svobodo. Kajti če ne bomo hkrati s sloni zaščitili tudi človekovih pravic, za Charlottin 25. rojstni dan na svetu tudi demokracije ne bo več. Strpnost bo umrla že veliko prej.