Tiskane izdaje
Propad pogajanj o združitvi Cipra je znova ponazoril globino razkola in nezaupanja med grško in turško stranjo. Obe se že dolgo zavedata, da ohranitev statusa quo ni vzdržna rešitev, toda za odločilen korak potrebujeta predvsem spodbudo od zunaj.
Pogajalci še nikoli niso bili tako blizu dogovora kot tokrat, a še vedno predaleč, da bi lahko maratonske pogovore, ki so se začeli pred dvema letoma, uspešno zaključili. Razlike so bile preprosto prevelike, je v petek zgodaj zjutraj potrdil generalni sekretar Organizacije združenih narodov Antonio Guterres, ki je v Švico prišel v četrtek, tako rekoč pet pred dvanajsto, da bi poskušal rešiti pogovore pred propadom. Čutiti je bilo, da je bil prepozen. »Mislim, da smo v teh pogajanjih dosegli vse, kar smo lahko,« je novinarjem zvečer dejal grški zunanji minister Nikos Kotzias in poudaril, da so pogajalski proces v zadnjih mesecih trikrat rešili pred propadom.
V četrto ni šlo. Večer, ki se je zavlekel v zgodnje jutro, so menda zaznamovali močno povzdignjeni glasovi na obeh straneh, je poročal Guardian. Guterres je le nekaj ur kasneje stopil pred novinarje in oznanil zaključek konference. Vztrajal je, da to ne pomeni konec mednarodnih prizadevanj za rešitev ciprskega vprašanja. Enako je poudaril Nikos Kristodulides, predstavnik ciprske vlade: »Trenutni nesprejemljivi položaj ne more predstavljati ciprske prihodnosti.«
Takšno razmišljanje seveda ni novo, v preteklosti so mnogi aktivno poskušali rešiti enega najdlje trajajočih meddržavnih sporov na svetu. Nič tudi ne kaže, da v svojem bistvu ni iskreno. Napredek, dosežen v zadnjih dveh letih, pripravljenost za popuščanje pri nekaterih ključnih vprašanjih in izboljševanje odnosov med severom in jugom so najbolj trden dokaz tega, da se situacija, več kot štiri desetletja po nastanku problema, počasi, a dejansko spreminja na bolje.
Varnostni vidik
Zakaj torej dogovor v Crans Montani ni bil mogoč? Tako grška kot turška stran sta pojasnili, da so bila ključna ovira pri napredku v pogajanjih varnostna vprašanja. Turčija je vztrajala pri ohranjanju vojaške prisotnosti na otoku tudi po njegovi združitvi. Ravno tako se ni hotela odpovedati pravici do vojaške intervencije. Ohranitev kakih 35.000 turških vojakov na severu Cipra za grški del otoka po pričakovanjih ni bila sprejemljiva, kot tudi ne zahteva, da lahko Turčija s svojo vojsko v primeru izrednih razmer posreduje na območjih, ki jih nikoli ni nadzirala.
Demilitarizirano območje med severom in jugom otoka pod nadzorom misije OZN.
Foto: Petros Karadjijas/AP
Zataknilo se je tudi pri razmejevanju prihodnjih federalnih enot in zahtevi Ankare, da morajo ciprske meje ostati odprte za vse turške državljane, ki bi se tja želeli preseliti. A ta in ostala vprašanja, tudi tisto o obliki prihodnje federativne politične ureditve, bi se verjetno izkazala za hitro rešljiva, če bi bili pogovori o varnostnem vidiku uspešnejši.
Propad pogajanj za tiste, ki so jih podrobneje spremljali, tako ni bil veliko presenečenje. Nasprotno, nekateri analitiki so ga celo napovedovali. Skrbela jih je predvsem odsotnost ključne komponente – stabilnosti razmer v širši regij. Ugodnejše mednarodno okolje bi tako turški kot grški strani omogočilo, da z večjo lahkoto naredita potrebne korake v smeri doseganja sprave in najdeta ustrezen kompromis.
Brez vpliva
Toda razmere v regiji so se v zadnjih dveh letih močno spremenile. Odnosi med Turčijo in EU so se zaradi begunske krize in posledic spodletelega državnega udara znašli na zgodovinskem dnu. Posledica tega je bilo tudi poslabšanje odnosov med Atenami in Ankaro.
Ciper je razdeljen na dva dela od leta 1974. Foto: Reuters/Yiannis Kourtoglou
Kot je Jonathan Gorvett pred dnevi zapisal v reviji Foreign Affairs, je EU ostala brez večine svojega vpliva pri reševanju ciprskega vprašanja, s katerim je pogojevala tudi turško približevanje EU. Dan pred propadom pogajanj je evropski parlament izglasoval resolucijo, v kateri je pozval evropsko komisijo, naj prekine pristopna pogajanja s Turčijo, če ta uresniči kontroverzne ustavne spremembe, s katerimi želi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan močno okrepiti svoje pristojnosti. Manjšanje vpliva EU se kaže tudi v naraščanju interesa drugih sil, zlasti ZDA in Rusije, ki na ciprsko vprašanje gledata v izrazito geostrateškem kontekstu, seveda s popolnoma različnih zornih kotov. Obe poskušata povečati svoj vpliv v vzhodnem Sredozemlju, na obalah katerega potekajo ključni konflikti današnjega časa.
Občutek je, da so se prebivalci obeh delov Cipra znašli sredi veliko večje igre, na potek katere nimajo nikakršnega vpliva.
