Tiskane izdaje
Vsi smo pod drobnogledom, politiki (naj bi bili) še toliko bolj. Francoze obseda zadnje dneve škandal, v katerega se je pogreznil predsednik vlade Manuel Valls. Zamerijo mu, ker je službo prepletel z družino in profesionalno politiko z intimno strastjo do nogometa.
Afero ”Barçagate” si je po nepotrebnem nakopal potem, ko je prejšnjo soboto, sredi kongresa socialistov v Poitiersu, odletel z republiškim falkonom v Berlin – na finalno tekmo nogometne lige prvakov med Barcelono, za katero odprto navija, in Juventusom. Škandal je še toliko večji, ker je na krov, kot je javnost izvedela komaj naknadno, vzel tudi sinova. Še nekaj ur prej, med političnimi govorancami, je bil nadvse sočuten do vseh tistih državljanov, ki nimajo dela, in prav tako do francoskega prekariata, poudaril je, kako pomembne so prave vrednote leve politike, potem pa je za davkoplačevalski denar meni nič, tebi nič odletel na tekmo. Zdaj mu mnogi očitajo, kako bi se moral zavedati, da je bil kongres prioriteta, sploh ker je nesoglasij znotraj vladajoče stranke veliko, razklanost je očitna, težav preveč.
Ne more ravno presenečati, da mediji te dni strastno pišejo, kako je premier zagrešil napako. Menda se je znova potrdilo še to, kako zelo je francoska levica salonska in povezana predvsem z elitami, medtem ko nima nikakršnega stika z malim človekom, za katerega bi se morala bíti v prvi vrsti. Vallsa je, kakor pravi v svoj zagovor, na nogometno tekmo povabil predsednik UEFE Michel Platini, baje zato, da bi se pogovarjala o evropskem prvenstvu 2016 pa o razmerah v Fifi in še čem nogometnem. V tej luči se nekateri obregajo, ker je bilo premiera v nedeljo videti prav tako na finalu Roland Garrosa ... Politik se brani, da je njegova službena naloga tudi predstavljati državo, naj bo doma ali na tujem, se odzivati na povabila in odhajati na pomembna srečanja – za dobro Francije, da bi bila čim bolj privlačna in konkurenčna.
Karizmatični Manuel Valls, ki ga Francozi sicer nimajo za »vzvišenega buržuja«, je doslej užival med Francozi veliko naklonjenosti, lestvice priljubljenosti ga postavljajo visoko pred predsednika države Françoisa Hollanda. Ob aferi Barçagate ali Vallsgate, kakor ji še rečejo, pa so neredki dobili občutek, da resda vdano služi državi, a se je hkrati poslužuje tudi zase. Jean-Daniel Lévy, direktor Iništituta Harris-Interactive, na primer, je za Libération poudaril, da ni ravno politično modro po eni strani neprestano ponavljati, kako je treba voditi vzdržno proračunsko politiko in pri tem računati na razumevanje in trud državljanov, potem pa brez zadrege slediti lastnemu interesu. Premier da je službene obveznosti pomešal z zasebnim užitkom, in ker je vanj potegnil še svoja otroka, je napaka še toliko hujša: politična je in moralna.
Položiti bo moral račune, dobesedno, v dobi transparentnosti hočejo tudi Francozi vedeti, koliko jih stane premierova strast do nogometa. Zdaj je že zagotovil, da bo poravnal let za sinova, poplačal da bo 2500 evrov.
