Tiskane izdaje
Hitro! Število prišlekov iz Maroka, Alžirije, pa tudi iz razsute Libije in drugih severnoafriških držav skokovito narašča. Še junija lani je bilo iz Alžirije le 847 beguncev, iz Maroka pa 368, že decembra pa skoraj trikrat (2296) in osemkrat (2896) toliko, kažejo podatki nemškega zveznega notranjega ministrstva.
Strah pred begunci v Evropi dobiva tako velike oči, da mu po kölnskem silvestru ni več kos niti »begunska mati« Merklova. Marca namreč Nemčijo čaka troje ne ravno nepomembnih deželnih volitev in če se jim z začetkom pomladi pridruži še okrepljen begunski val, lahko zadeve postanejo povsem neobvladljive. Zato tudi Nemčija postopoma zapira svoje meje, politiki pa kar tekmujejo, kdo si bo izmislil boljšo in vsaj za silo sprejemljivo utemeljitev. Skrajna desnica pri tem, ironično, kot je zapisal eden izmed nemških kolumnistov, sploh nima več odločilne vloge, čeprav se vsi izgovarjajo nanjo. »Kajti, ko so enkrat vsi desni, sploh ni več pomembno, kdo je bolj desen.«
V torek je kar 44 nemških zveznih poslancev iz vrst vladajoče konservativne unije (CDU/CSU) kanclerki Merklovi poslalo pismo s podpisi, v katerem od nje zahtevajo takojšen korenit preobrat v begunski politiki. Poteza je za nemške politične predstave dokaj nenavadna, saj si politiki v isti stranki ponavadi ne pišejo protestnih pisem. Zelo kratek, teden dni, je tudi rok, ki so ga kanclerki dali za odgovor, kar pomeni, da se politiki v Nemčiji zelo mudi. Če bi namreč do marčevskih deželnih volitev v Porenju-Pfalškem, Baden-Württembergu in na Saškem-Anhalt tudi sestrskima krščanskima strankama rejtingi začeli padati tako hitro, kot zadnje čase padajo Merklovi, bi se deželne volitve lahko spremenile v katastrofalen signal tudi na zvezni ravni.
»Ne bomo zmogli«
Poslanci kanclerki zato zelo očitno sporočajo, da »ne bodo zmogli« in da se zato upirajo njeni dosedanji politiki do beguncev. Ne gre namreč le za 44 podpisnikov pisma, ampak za najmanj še sto enako mislečih poslancev CDU in CSU, kar je že več kot tretjina parlamentarne frakcije. Najostrejši so seveda Bavarci (CSU). Med včerajšnjim sestankom z Merklovo, so ji v imenu najbolj južne in z begunci najbolj obremenjene zvezne dežele postavili kar dvanajst zahtev za ostrejše ukrepanje do prišlekov, vključno z uporabo vojske na mejah.
Vendar pa zahteve iz lastnih vrst, zaradi katerih bo kanclerka prej ali slej prisiljena obrniti krmilo, niso edini pritisk nanjo. Na zvezni ravni se za socialdemokrate, ki s CDU/CSU v tem mandatu tvorijo veliko koalicijo, začenja dokaj nenavadno obračati tudi predsednik SPD in namestnik zvezne kanclerke Sigmar Gabriel. V strahu pred begunci, še bolj pa zato, da bi bila pozicija SPD pred bližnjimi deželnimi volitvami volivcem čim bolj všečna, je predlagal nič manj kot izgon vseh tistih ekonomskih migrantov, ki nimajo pravice do političnega zatočišča. V Nemčiji namreč zadnje čase, podobno kot so lani naredili z begunci z zahodnega Balkana, tudi pri migrantih iz severnoafriških držav že skušajo dokazati, da so »neutemeljeni« begunci, ki so jih njihove »tretje varne države« dolžne vzeti nazaj. Maroko, Alžirija, Tunizija, celo Libija, če ji bo le uspelo vzpostaviti vsaj zasilno vlado, so namreč po novem za Evropo očitno dovolj demokratične, varne in človekove pravice spoštujoče države. Šef nemških socialdemokratov Sigmar Gabriel je celo izjavil, da je povsem nesprejemljivo, če so te države »pripravljene sprejemati razvojno pomoč, svojih državljanov pa ne«, kar z drugimi besedami pomeni, da bi jim morala Evropa, če ne bodo vzeli nazaj vseh beguncev, to razvojno pomoč preprosto ukiniti.
Račun za stare grehe
Protibegunska politika očitno že postaja povsem kaotična, shizofrena in totalno nelogična. Desetletja so strokovnjaki opozarjali, da je Afrika v vseh globalizacijski procesih ostala »pozabljena celina« in da bo Evropa zaradi zanemarjanja te svoje soseščine, od katere jo loči le Sredozemsko morje, prej ali slej prisiljena plačati visoko ceno. Pa se ni zgodilo nič. Evropska politika je celo mirno prespala »arabsko pomlad«, ko bi se vsaj severu Afrike lahko oddolžila vsaj za svoje(!) najhujše zgodovinske grehe. A je namesto tega nekatere severnoafriške države (Libijo) celo sama pomagala vojaško razsuti.
Vsa ta kratkovidna evropska politika se je dogajala navkljub vsem jasni katastrofalni kolonialni dediščini, ki jo je Evropa zapustila afriški celini, in kljub dejstvu, da so se velike migracije, ki se jih Evropa danes tako paranoično boji, zaradi dolga desetletja povsem zgrešene evropske politike do »južnega dvorišča« v resnici začele dogajati že takrat. Torej še pred Islamsko državo in sirsko vojno katastrofo. Ljudje v čolnih so že veliko prej s severnoafriških obal bežali čez Sredozemlje na Lampeduzo in v Ceuto, torej v Italijo in Španijo, od tam pa tudi v Francijo, ki so vse že dolgo poznale probleme s priseljenci iz svojih nekdanjih kolonij.
Politično zelo kratkovidno se je torej danes sprenevedati, da se bosta Evropa in v njej gospodarsko najmočnejša Nemčija lahko otresli migracij, če bosta poskrbeli za sirske in iraške azilante, vse ostale pa bosta kot ekonomske migrante zavrnili. Sirci in Iračani, ki bežijo iz vojn, so resda sprožili ta množični val, ki so se mu potem pridružili tudi vsi drugi migranti, toda tisti pravi razlog za migracije, ki jim Evropa ne bo ušla, še zdaleč nista samo ti dve vojni. Novi okvir je globalizacija, ki je svet zelo pomanjšala, tisti pravi razlog pa so neštete zgodovinske krivice in zlorabe, ki jih je razviti svet med svojim nebrzdanim razvojem zagrešil v velikih delih sveta. Tudi na celini, ki bi jo zdaj v strahu pred še več prišleki rad razglasil za »varno«, demokratično in človekove pravice spoštujočo. Namesto da bi tudi na njej začel popravljati zgodovinske krivice, ki sprožajo nove in nove valove beguncev.
