Tiskane izdaje
Razpoloženje je desničarsko, več kot gledanja naprej je zrenja nazaj, reakcionarne glasove je slišati bolj kot progresivne. Z zastrašujočimi populističnimi nastopi je tudi v Franciji precej lažje pritegovati televizijsko publiko kot pa prodreti v javnost z resnimi analizami. In vendar ni malo strokovnjakov, ki slikajo francosko družbo predvsem z argumentirano pomirjenostjo.
Na intelektualni desnici so preveč slišni intelektualci, kot so Alain Finkielkraut, Éric Zemmour, Régis Debray, po svoje tudi Michel Onfray ..., medtem ko so, kot so se pred nedavnim razpisali pri (levo usmerjenem) Libérationu, povsod drugje – na sredini in levici – premalo vidni misleci in umetniki kot Pap Ndiaye, Cynthia Fleury, Myriam Benraad, Céline Sciamma, François Cusset, Raphaël Glucksmann in številni drugi. Desničarski diskurz prevladuje nad pronicljivo retoriko, širjenje strahu in zapiranje vase pred odprtostjo in zagledanostjo v prihodnost. Ljudje, ki imajo v Franciji največ javne besede – so torej redni gostje v velikih medijih –, tarnajo predvsem o koncu: o nacionalni identiteti, islamu, imigraciji ..., namesto da bi spodbudno kazali na vedno nove začetke. In vendar teh ne manjka, v lokalnih skupnostih, na univerzah, v različnih zasebnih organizacijah, akitvističnih združenjih in še v mnogih drugih okoljih brbota veliko pobud, problem je le, da ostajajo medijsko in politično premalo izpostavljene. Da v času – ko je zaradi razcveta tehnologij znanja več kot kdaj prej – prevladuje zaprta plat resnice, je po svoje kriva vladajoča politika: predsednik François Hollande in njegova ekipa. Tudi levica se bolj kot v odločnih besedah o sobivanju in dejanski skrbi za vsakega človeka izgublja v vsesplošni prevladi utraliberalizma in skrajnodesničarskih rasističnih občutij, ki jih »uspešno« širi voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen. Posledično se vedno več Francozov vse slabše počuti v Franciji.
Ideološka izčrpanost levice
Kot je pred kratkim v (desno usmerjenem) Figaroju razmere analiziral Frédéric Saint Clair, matematik in ekonomist, ki se ukvarja s strategijami in komuniciranjem v politiki, ima »socialistični« predsednik Hollande resda ves čas na jeziku »socialni dialog«, na primer, a je očitno, da »trpi za ideološko izčrpanostjo levice«. Francoska Socialistična stranka kaže pri reševanju sodobne problematike nemoč, celo naivnost, predvsem pa nesposobnost, da bi hodila v koraku s časom. Zato postaja arhaična, v razmerju med besedami in dejanji »amaterska«, v odnosu med »elito in množicami« pa, kljub Hollandovemu nenehnemu sklicevanju na »normalnost«, zelo neobčutljiva za malega človeka. Levica ima v Franciji oblast, a je videti, kot da bi bila v opoziciji.
Potem ko je bila prva polovica petletnega mandata neopazna in ohlapna, zdaj ni mogoče prezreti, da se predsednik – predvsem po odmiku od Benoîta Hamona in Arnaulda Montebourga ter obratu k Manuelu Vallsu in Emmanuelu Macronu – preobraža iz socialnega demokrata v socialnega liberalca. Hollandu manjka, še pravi Frédéric Saint Clair, moči prepričevanja, predvsem pa pogreša pri njem zavedanje, da se problematike: najsi gre za upokojevanje, zaposlovanje, boj z brezposelnostjo ... ne loteva dovolj korenito. Kot mu očitajo že ves čas, je njegov pristop preveč drobnjakarski, a težave, s katerimi se soočajo v Franciji, kličejo po temeljitih rešitvah. Z majhnimi dosežki da se preveč hvali, velike poraze slika kot drobne nepomembnosti, težke odločitve, ki bi jih moral sprejeti sam, pa prelaga na druge družbene akterje: gospodarstvenike in celo sindikate, na predsednika vlade, ministre. »François Hollande ni«, kot še pravi analitik, »politik v strogem pomenu besede«, ni predsednik, kakor ni si ga bilo treba predstavljati – postavljenega nekoliko višje na drugimi na piedestalu, ni državnik, kakršnega glede na francosko filozofsko-politično ozadje zahtevajo inštitucije republike, ampak je bolj »menedžer, animator, koordinator«. Medtem ko je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy vznemirjal številne Francoze s svojim »hiperpredsedovanjem«, Hollandu mnogi zamerijo »antipredsedniško« držo. »Francijo vodi, kot da bi bil vodja kakšne karitativne organizacije. A država potrebuje prave politike«.
Stran iz zaplankanosti
Kot mnoge družbe po Evropi potrebujejo Francozi v teh časih tudi odločne humaniste, ki bi znali utišati nostalgične glasove o »nekdanji Franciji«. Pap Ndiaye, ugledni zgodovinar in profesor na Sciences Po, verjame (za Libération), da je treba mentalno izstopiti iz nacionalnih okvirov in – prav tako v primeru humanitarne krize, ki jo povzročajo vojne – gledati širše, globalno: zatorej je treba podpirati begunce in druge migrante. In kako doseči hvalevredne premike v glavi stran od nacionalnih mitov? Mali človek bo lažje zadihal, brž ko bo začel potovati in se zanimati za svet okoli sebe; kar, seveda, ne velja samo za malega Francoza. Politika pa ...: medtem ko desnica »zapira« vase družbo in brenka na emocionalne strune, je naloga levice, pravi režiserka Céline Sciamma (Libération), ne da igra nasprotne tone, ampak da izstopi iz sfere sentimentov in se z avtoriteto vrne k argumentom.
