Ko naj volivce bolj od strasti vodi razum

Veliko razočaranja nad vladavino predsednika Françoisa Hollanda, na desnici kaže dobro Alainu Juppéju.

pon, 21.03.2016, 14:00

Mnogi volivci predsednika Françoisa Hollanda so strašno razočarani. Leta 2012 so mu na predsedniških volitvah namenili glasove – proti desnosredinskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju –, zdaj pa je malone vsaka poteza, ki jo povleče, bolj kot ne nov fiasko.

A predsedniku ne obračajo hrbta le volivci, povsem razbita je sama vladajoča levica … Nove volitve za prvi stolček v državi pa so vse bliže. Vladajoči tabor je razklalo vprašanje odvzema državljanstva in boja proti terorizmu, zdaj se delijo zaradi­ »zakona o delu«, veliko širšega razburjenja je Hollande po­vzročil pred dnevi, ko je izbral 19. marec kot datum za poklon koncu vojne v Alžiriji (1954–1962) ..., podobno kakor sploh niso enotni, s katero magično formulo končno zagnati gospodarstvo. Medtem ko se predsedniku Hollandu mandat počasi izteka, spodbudnih ekonomskih rezultatov pa ni, pada priljubljenost tudi predsedniku vlade Manuelu Vallsu.

V zadnjem času zato ni malo namigov, da bi lahko Valls predčasno zapustil vlado – in se začel pripravljati na predsedniške volitve. Ali se bo na njih še enkrat potegoval tudi Hollande, ostaja odprto vprašanje. Kot slikajo razpoloženje nekateri analitiki, to niti ni nespodobno vprašanje. Thomasu Wiederju z Le Monda se po eni strani zdi, da bi predsednik hotel kandidirati vnovič – zato pa je februarja spet prevetril ministrski kabinet, vanj ponovno povabil Jean-Marca Ayraulta, in novo vlado sploh »zelo levo razširil«, po drugi pa je videti, da je že nekako »vrgel puško v koruzo«. Zato deluje zmeraj bolj drzno, vse manj je zadržan in čedalje bolj kontradiktoren.

Juppéjevo prizadevanje za premišljenost

Medtem ko je videti, da levica samo še tone – nad Hollandom so najbolj razočarani prav tisti, ki so ga izvolili, očitajo mu amaterizem –, se tudi na desnici pospešeno pripravljajo na predsedniške predvolitve, napovedane za konec letošnjega leta. Med imeni, ki se bodo (kot je že znano ali bo prav tako uradno kmalu jasno) potegovala za prvi stolček v državi, so Nicolas Sarkozy, Alain Juppé, Nathalie Kosciusko-Morizet, Bruno Le Maire, François Fillon …

Veliko medijske pozornosti je deležen Alain Juppé, župan Bordeauxa in nekdanji predsednik vlade pod Jacquesom Chiracom, ki ga javnomnenjske ankete že mesece postavljajo na prvo mesto. Pred dnevi, ko je nagovoril privržence v Caenu, je pokazal, da bi – če bi prihodnjo pomlad postal predsednik države – rad vnesel v politični vrh nemalo umirjenosti in premišljenosti. Zato poziva Francoze k razmišljanju: naj jih, kot so ga citirali pri Le Mondu, »bolj od strasti vodi razum«. Med osrednje poudarke njegove predvolilne kampanje sodijo, kot je razkril, delovna mesta, fiskalna politika, izobraževanje in Evropa, med prvimi ukrepi, ki bi jih izpeljal, pa ukinitev 35-urnega delovnega tedna in solidarnostnega davka na premoženje, prednostno bi poskrbel še za upokojevanje pri 65 letih.

Preživeta delitev

Alain Juppé, med drugim avtor politične knjige Pour un Etat fort (Za močno državo), se po resnosti, naravni skromnosti in omikanosti močno razlikuje od nekdanjega predsednika države in sedanjega predsednika Republikancev Nicolasa Sarkozyja, ki prav tako verjame, da bi lahko še enkrat zavzel Elizejsko palačo – in stopa pred volivce vehementno, evforično in neredko s šokantnimi izjavami. Medtem ko je Sarkozyjev stil populističen in zatorej odbojno-privlačen: nekateri ga ljubijo, drugi sovražijo, je tekmec Juppé, vsaj kot je videti zdaj, človek konsenza, ki ne sadi rožic.

A ker je do predvolitev med Republikanci dokaj daleč – napovedane so za 20. november, drugi krog bo, če bo treba, teden dni pozneje –, se utegne zgoditi še marsikaj. Najsrditejša tekma se komaj začenja, pričakovati je, da se bo vrtela okrog vprašanj, ki obsedajo tudi širšo evropsko javnost: okoli gospodarske rasti, priseljevanja, humanitarne krize, Bližnjega vzhoda. Nekateri na desnici so si resda želeli, da bi svojega pretendenta za Elizej izbrali že junija, kajti bližajoče se predsedniške volitve bodo trd oreh. Za zdaj kaže, da se utegne konec aprila 2017 prebiti v drugi krog skrajna desničarka, evropska poslanka Marine Le Pen. Zatorej bo, ne le za prihodnost desnice, ampak tudi Francije, zelo pomembno, kdo bo nasprotnik voditeljice Nacionalne fronte. V času, ko je klasična levo-desna delitev preživeta, je pričakovati zanimiva predvolilna povezovanja: recimo progresistov z vseh vetrov proti nazadnjakom z vseh strani.

Skrajni desničarki na službeni poti

Političarka Marine Le Pen, ki ima čedalje več privržencev in samozavestno cilja v vrh politike, prav te dni osvaja Francoze čez lužo. V petek se je za teden dni odpravila v Kanado in na francosko otočje Saint-Pierre-et-Miquelon blizu Nove Fundlandije. Podobno se pripravlja na mednarodno turnejo (od Italije, Maroka in Izraela do Rusije, celo Sirije …) tudi njena nečakinja in poslanka Marion Maréchal Le Pen. Medtem ko se je Marine, retorično, nekoliko odmaknila od abotno-sovražnega diskurza postaranega očeta Jean-Marieja Le Pena in poskuša z za odtenek bolj »pomirjenim« slogom osvajati desno in desnosredinsko volilno telo, Marion sledi dedovi kričeči radikalnosti. Med drugim neokusno razlaga, kako poroke med homoseksualci lahko odpirajo zakonito pot »še drugim oblikam ljubezenskih razmerij, recimo poligamiji« …

Medtem v Franciji še vedno straši grozni duh 13. novembra: boj proti terorizmu ni končan, čeprav so v Bruslju pred dnevi aretirali džihadista Salaha Abdeslama, in tudi socialno-ekonomskega zaleta, kakršnega bi si želeli, ni od nikoder. Volitve 2017 bodo zelo zahtevne.

Prijavi sovražni govor