Tiskane izdaje
London − Odsotnost Britanije na prizorišču mednarodnega dogajanja je rezultat pomanjkanja širšega družbenega konsenza o tem, kakšna naj bo zunanjepolitična vloga države v 21. stoletju. Britanska javnost in velik del politike si na deklarativni ravni želita ohraniti status velike sile, toda ne za vsako ceno. Nič bolj odločni nista tudi o vprašanju prihodnosti članstva države v EU.
Poraz Winstona Churchilla in konservativne stranke na volitvah leta 1945 v študijah britanske moderne zgodovine velja za enega najbolj nazornih primerov, kako nepomembna je lahko zunanja politika pri zbiranju volilnih glasov. Churchill, ki je Britanijo vodil do zmage v drugi svetovni vojni, je v nasprotju s pričakovanji izgubil volilni boj proti Clementu Atleeju, laburističnemu zavezniku iz koalicijske vlade.
Vzroki za njegov poraz tudi sedem desetletji kasneje niso povsem jasni: ena od verjetnejših razlag v ospredje postavlja željo britanskega volilnega telesa po radikalnem preseku s preteklostjo, ki bi izbrisal ali vsaj nadomestil spomin na leta negotovosti in trpljenja. Zmaga v vojni in njene posledice za mednarodni status države večine ljudi preprosto niso zanimale v evforiji in izčrpanosti po 9. maju 1945. Zunanja politika je v Britaniji s padcem Nemčije skoraj čez noč postala drugorazredna volilna tema in takšna ostala vse do danes.
Toliko nejasnosti
Upanje, da bodo tokratne volitve prinesle odgovor ali vsaj osmislile vprašanje prihodnosti statusa Britanije kot globalne politične in vojaške sile, se je že od samega začetka zdelo iluzorno. Tudi najbolj pereča zunanjepolitična dilema, članstvo države v EU, je še preden so bile začrtane prve bojne linije, postala le še ena od obrobnih tem, o katerih nobena izmed etabliranih strank ni imela povsem jasnega stališča in s tem nič pametnega za povedati. Thomas Raines, raziskovalec pri kraljevem inštitutu za mednarodne zadeve Chatham House v Londonu, kjer vodi program Evropa, je prepričan, da bo članstvo Britanije v EU ostalo najpomembnejše zunanjepolitično vprašanje v mandatu naslednje vlade, toda prihodnosti zunanje politike kot nečesa, kar bi intrigiralo širšo britansko družbo, najverjetneje ne bo spremenilo.
Britanska politika se trenutno nahaja v obdobju ozkoglednosti, kar je očitna posledica ustavnih problemov, s katerimi se sooča država. »S toliko nejasnostmi, kot jih imamo danes, še nismo imeli opravka,« je Raines poudaril v pogovoru za Delo, slab mesec dni pred odprtjem volišč. V mislih je imel probleme povezane z Evropsko unijo, položajem Škotske znotraj Združenega kraljestva in s procesom fragmentacije britanskega političnega sistema.
Padec referenduma o škotski neodvisnosti je ohranil napetosti med severom in jugom Otoka, hkrati pa razkril pomankljivosti političnega sistema, ki so se bile več kot očitne že na zadnjih volitvah leta 2010, ko nobeni stranki ni uspelo zbrati dovolj glasov, da bi sama sestavila vlado. Položaj je v petih letih postal akuten, dvostrankarska demokracija se je znašla na robu vzdržnosti. »Politika in politični sistem, ki je ustvarjen za dve stranki, sta se znašla v neravnovesju,« je krizo politične ureditve pojasnil britanski raziskovalec. »Sedaj pa se soočamo z večstrankarsko demokracijo, ki je nekako vsiljena vanj.«
Država v neravnovesju
V notranji razcepljenosti države gre iskati precejšen del vzrokov za britanske težave z zunanjo podobo. V Britaniji obstaja konsenz glede nekaterih vprašanj na sredini, zaradi česar se mnogo ljudi počuti odrinjene na stran. Te zamere se pogosto nanašajo na percepcijo političnega razreda, ki da je izgubil stik z realnostjo. Nobena skrivnost namreč ni, da institucije in politiki ne uživajo zaupanja precejšnjega dela javnosti. Četudi se v marsičem čuti drugačno, je Britanija v tem pogledu precej podobna ostalim evropskim državam.
Na Otoku se naveličanost z mainstream politiko pozna tako v upadanju podpore konservativcem in laburistom kot v vzponu evrofobične stranke neodvisnosti UKIP, ki jo Raines opisuje kot prvovrsten politični fenomen. Svoja opažanja predstavi skozi terminologijo Matthewa Goodwina in Roberta Forda, avtorjev knjige Revolt on the Right (Revolt na desnici), ki podpornike UKIP opisujeta kot »spregledane« ljudi, ponavadi starejše, bele polti in zaposlene, skratka tradicionalne predstavnike delovnega razreda. »UKIP se je na začetku opisovalo kot nekdanje konservativce, užaljene nad premikov torijcev proti sredini. Ampak stranka se je z leti razvila v nekaj povsem drugega. Sedaj predstavlja del volilnega telesa, ki je razočaran nad mnogimi aspekti moderne Britanije in moderne britanske politike, predvsem pa nad priseljevanjem,« je dejal Raines. To razočaranost pogajanjajo kulturni zadržki; ekonomija je pogosto le obstranski razlog. Nasprotovanje povečevanju etnokulturne raznolikosti po njegovih besedah nujno ne gre enačiti z rasizmom, pač pa predstavlja le obliko manjše navdušenosti nad kozmopolitsko družbo oziroma intenzivnostjo sprememb, ki se dogajajo v njej.
Raven odnosov v družbi bi lahko poskrbela za to, da bi bil izid majskih volitev »zelo evropski« - po katerem ena sama stranka ne bi več mogla sestaviti delujoče in stabilne vlade. »Takšna fragmentiranost verjetno pomeni, da bo država v naslednjih letih ostala ozkogledna, saj problemi, ki jo k temu silijo, ne bodo odpravljeni,« je dodal Raines.
Brez Evrope, brez moči
Britanci so kljub tradicionalno zelo ambiciozni zunanji politiki in obrambi v izteku prejšnjega desetletja vstopili v obdobje povečane negotovosti, ki se je najprej pokazala na zunanjepolitičnem področju. Nekdanji predsednik evropske komisije José Manuel Barroso je konec lanskega leta med obiskom na Otoku dejal, da je britanski vpliv znotraj EU v zadnjih letih postal tako omajan, da London ni več na vrhu seznama kontaktov med Unijo in Združenimi državami Amerike. Portugalec je odsotnost Britanije na mednarodnem prizorišču poskušal prikazati kot neposredno posledico napetosti med državo in EU, kot nekaj kar bi bilo mogoče preprečiti, le če bi se britanska politika obnašala bolj razumno, »evropsko«. Britanija in njena vlada bi z izstopom iz EU izgubila ves vpliv, ki ga imata, je bil ekspliciten. »Tako kot pred 70 leti miru ni mogla zgraditi ena sama država, danes tudi največji, najbolj ponosen evropski narod ne more upati, da bo sooblikoval globalizacijo - ali ohranil najmanjšo relevantnost - brez pomoči drugih. Samo skupaj imamo moč, da vplivamo na [svetovno] dogajanje.«
Barroso je, podobno kot so to pred njim storili že drugi politiki, zavrnil možnost sprememb pogodbe o Evropski uniji, ki jih je premier Cameron napovedal v sklopu britanskih zahtev. Njegov naslednik, Jean Claude Juncker, je enako storil ta teden. Po navedbah virov iz njegove pisarne pogajanj o reformi ne bo pred koncem njegovega mandata leta 2019 oziroma dve leti po napovedanem referendumu o prihodnosti britanskega članstva v EU.
»Cameronova zahteva po pogajanjih o prihodnosti članstva je z današnjega vidika videti precej nespametna,« je povedal Raines, saj večina držav, z izjemo Nemčije, ne podpira reforme obstoječih pravil. Vedno bolj postaja jasno, da se bo moral zadovoljiti z nečim manjšim. »Težko je reči, kako bi lahko izgledal paket sprememb, ki bi bil zanj še politično sprejemljiv. Vseeno pa mislim, da bi morala biti vlada zadovoljna s tistim, s čimer se trenutno ukvarja Juckerjeva komisija. Gre za podobne zadeve, za katere se Britanija zavzema ... vprašanje konkurenčnosti EU, birokracije itd.« Proces pogajanj utegne biti precej zapleten, je dodal Raines. »Težko si je predstavljati, kako bi lahko poenotili poglede in se dogovorili o nekem novem, privlačnem dogovoru.«
Konec intervencionizma
Pri Chatham House so januarja objavili rezultate četrte javnomnenjske raziskave o odnosa britanskega prebivalstva do zunanjih zadev. Kot so ugotovili, večina državljanov podpira vidno in pomembno vlogo Britanije na mednarodnem prizorišču, četudi je v javnosti malo soglasja o ključnih zunanjepolitičnih vprašanjih. Ljudje podpirajo sodelovanje v mednarodnih mirovnih operacijah, boju proti podnebnim spremembam in zagotavljanju mednarodne varnosti. O kakršnem koli premiku v smeri izolacionizma ni dokazov; večina ljudi misli, da Britanija ne bi smela sprejeti argumenta, da je njen mednarodni status v zatonu in bi se morala temu primerno tudi obnašati.
Raines je jasen, da zaključki raziskave s seboj nosijo določene omejitve. Javno mnenje namreč pogosto vsebuje kontradikcije, parlamentarno glasovanje o posredovanju v Siriji, ki ga javnost ni podpirala in s tem posredno tudi vplivala na njegov izid, je očiten primer tega. »Kar lahko povzamemo iz rezultatov, je, da v družbi še vedno obstaja konsenz o tem, da mora Britanija v svetu igrati večjo vlogo, kot pa ji jo narekuje velikost njenega ozemlja.« Tega ne gre enačiti z modelom intervencionistične zunanje politike, ki je zaznamoval obdobje zadnjih petnajstih let.
Britanija se, kot je poudaril, nahaja v trenutku introspekcije. Koliko časa bo ta trajal in kako se bo končal, je odvisno predvsem od nje same.
