Tiskane izdaje
Mitilini – Načrt evropskih voditeljev, da Grčijo izločijo iz območja schengna, če tej v prihodnjih šestih tednih ne bo uspelo ustaviti begunskega in migrantskega toka iz Turčije, je močno razburil grško oblast, ki se, finančno in kadrovsko podhranjena, sama ne more spopadati z begunsko krizo.
Načrt o zaprtju makedonsko-grške meje in premiku sicer tako ali tako (začasno) ukinjenega schengna proti severu, ki ga je »zakrivil« predsednik slovenske vlade Miro Cerar, predvideva tudi gradnjo velikih begunskih taborišč na grškem ozemlju. V taboriščih naj bi bilo prostora za 300.000 ljudi. Evropska unija očitno namerava obubožano in politično nestabilno Grčijo, kjer obstaja velika možnost za širitev neonacizma, spremeniti v predpražnik lastnih napak in pomanjkanja (humanih) rešitev. Podobno kot v primeru finančne krize. In tudi tokrat z neskromno pomočjo slovenske vlade.
Pokopališče duš
»Postali bomo pokopališče duš,« je že v ponedeljek zvečer izjavil grški minister za migracije Janis Muzalas, ki je ostro zavrnil krivdo Grčije za begunsko krizo, saj ta po njegovih besedah ni sposobna sama ustaviti vseh čolnov, ki s turških obal vsak dan plujejo proti grškim egejskim otokom. »Zelo težko je ustaviti te male čolne … Razen če bi jih potopili ali nanje streljali, kar pa ni skladno z evropskimi in grškimi vrednotami in tega ne bomo počeli,« je bil jasen Nikos Toskas, grški minister za javni red. Aroganca evropskih birokratov, ki nimajo stika z realnostjo, se stopnjuje. (Proti)begunska in (proti)priseljenska politika tako rekoč vsak dan dobiva nove dimenzije.
V namestitvenem centru Moria na Lezbosu so prostovoljci in predstavniki nevladnih organizacij včeraj v pasjem mrazu šokirano zmajevali z glavami. Če kdo, potem se prav prostovoljci dobro zavedajo, kako katastrofalne posledice bi utegnil imeti evropski načrt za Grčijo. In, predvsem, za begunce. »Ljudje nočejo ostati v Grčiji. Tu ni ne dela ne namestitvenih možnost. Grčija je že tako preplavljena z begunci. Več preprosto ne zmoremo. Ta načrt je nesprejemljiv in nevaren,« je dejala Dimitra, medicinska sestra, ki že več let skrbi za najranljivejše in najbolj bolne begunce.
Presenečeni so bili tudi begunci in migranti, ki so v ledeno mrzli noči pristali na otoku. Medtem ko so čakali na registracijo in so jim prostovoljci delili vroč čaj, so panično spraševali, ali so evropske meje zanje že zaprte. Sirci so se držali skupaj in načrtovali nadaljevanje poti proti Atenam. Številni so na ognju sušili premočene čevlje in obleko. Iračan Anvar je poskušal ogreti svojo dveletno hčer Mazo. Maročani in Alžirci, ki so se priključili begunski karavani, so šele v taborišču izvedeli, da grško-makedonsko mejo pri Gevgeliji že dva meseca lahko prestopajo le begunci iz Sirije, Iraka in Afganistana. Bili so zmedeni in osupli. Rezervnega načrta seveda niso imeli. Afganistanci so se poskušali na hitro organizirati. Pomembna je bila vsaka ura. Evropa se zapira.
Šok
»Ne morem … ne smem se vrniti domov. Talibi me bodo ubili. Ker sem delal v evropskem podjetju, so mi večkrat grozili, da me bodo ubili. Obiskali so me na domu. Zbral sem ves denar, ki sem ga imel, in se prek Pakistana, Irana in Turčije odpravil proti Evropi,« je jecljaje dejal popolnoma izčrpani Romal Amiri iz Kabula. »Vem, da ne morem izbirati. Rad bi šel nekam, kjer bom varen in bom lahko delal. Ko odhajamo od doma, si ne izbiramo držav. Bežimo za življenje. Vem, da se nam mudi. Danes moramo nujno naprej. Nujno,« je 21-letni Romal dodal v družbi svojih afganistanskih tovarišev, ki so v vrsti čakali na registracijo. Romal je bil na poti že sedemnajst dni. A prečkanje morske ožine med Turčijo in Lezbosom je bila ena najhujših izkušenj v njegovem življenju. Enako velja za 15-letnega Mušada iz Gaznija, ki ga je na pot proti Evropi poslala njegove družina. »V Evropi ne poznam nikogar. Rad bi šel v šolo. Kjer koli. Upam, da me ne bodo zavrnili. Domov se ne smem vrniti,« je tiho dejal drobni fant.
Pred begunski center, ki je lani sprejel 450.000 ljudi, so prihajali novi avtobusi z begunci, ki so v noči s ponedeljka na torek pristali na finančno in infrastrukturno izčrpanem otoku. Tukajšnji prostovoljci in aktivisti že ves ta čas opravljajo naloge države in Evropske unije, katere prisotnost je omejena na Frontex in politični diktat.
Spet je začelo snežiti.
***
Vsebine nastajajo v okviru projekta »Svetovljanska Evropa« platforme SLOGA.
