Tiskane izdaje
Če noče Mohamed h gori, mora gora h Mohamedu, bi se po obisku nemške kanclerke Angele Merkel pri turškem premieru Ahmedu Davutogluju in predsedniku Erdoğanu lahko glasil na glavo obrnjen rek. Evropa je namreč po vseh preobratih na lepem tista, ki se je prisiljena »približevati« Turčiji. Če seveda hoče rešiti svoje probleme z begunci.
Merklova je zato med obiskom v Ankari obljubila tako rekoč vse, kar je bilo v dolgoletnih in že povsem zamrlih pogajanjih med Brusljem in »kandidatko za članstvo« kadar koli na pogajalski mizi. Izrekla se je za obnovitev pristopnih pogajanj z odprtjem več poglavij hkrati (Turčija je do zdaj v več kot desetih letih pogajanj »zaprla« samo eno), privolila je v dogovor o skorajšnji odpravi vizumov za turške državljane pri potovanju v schengenske članice Evropske unije, obljubila je tri milijarde evrov evropske pomoči za reševanje turških problemov z begunci in se med drugim strinjala s sodelovanjem Turčije na vseh vrhunskih srečanjih šefov držav ali vlad Evropske unije.
Odgovor na to velikodušno ponudbo nemške kanclerke, ki se je v skladu z begunsko krizo in spremenjenim razmerjem moči med Ankaro in Brusljem pač znašla v položaj tiste, ki je prisiljena ponujati in prositi, je bila načelna pripravljenost Turčije na sodelovanje z Evropo pri reševanju begunskega vprašanja. Turški premier Davutoglu je jasno in glasno povedal, da je Ankara »odprta za vsa dogovarjanja z EU«, potem pa je, zavedajoč se položaja, v katerem se je znašla Evropa, pogajalsko spretno takoj pristavil še tisto ključno besedico »toda«.
Turški pogoji
Turčija namreč po vseh ne ravno poštenih »pridružitvenih« igrah, ki jih je Bruslju mimogrede očital tudi predsednik Erdoğan, od Evrope zdaj seveda ne pričakuje samo tistega, kar je v novih okoliščinah obljubila nemška kanclerka (pri čemer bi bila kakšna dodatna milijarda evrov evropske pomoči Ankari seveda dobrodošla), ampak računa tudi na evropsko podporo pri turškem, marsikdaj precej po svoje zastavljenem reševanju krize v sosednji Siriji. Po Davutoglujevih besedah to med drugim pomeni vzpostavitev za mnoge (tudi za ZDA in Nato) sporne »tamponske cone« na severu Sirije, kjer bi bilo po mnenju Ankare potem mogoče za silo varno namestiti večno sirskih beguncev, kar bi bilo seveda v prvi vrsti pomembno tudi za Turčijo, ki s tem ne bi bila več toliko izpostavljena begunskim pritiskom, predvsem pa bi na severu Sirije s tem lahko zadušila kurdske ambicije. Take cone, ki bi pomenile tudi prepoved preletov, so nujne, »če nočemo novih in novih valov migrantov«, je v pogovoru z Merklovo dejal Davutoglu, ki v sirskem konfliktu seveda sledi predvsem turškim interesom.
Gledanje skozi prste
Obisk nemške kanclerke, ki za zdaj, razen izmenjave stališč in zelo približnih obljub ni dal še nobenih konkretnih rezultatov, se utegne tudi zato izkazati za precej grenko evropsko izkušnjo. Predsednik Erdogan ga bo do 1. novembra, ko so v Turčiji ponovljene parlamentarne volitve, najbrž predvolilno zelo dobro izkoristil, Evropa pa se bo za kar koli konkretnega obrisala pod nosom. Že pri vprašanju, koliko milijard evrov bi morala EU nakazati Turčiji, da bi bila ta dejansko pripravljena upočasniti beg sirskih beguncev proti severu, bi se kazalo vprašati, ali je Turčija, ki ima več kot 800 kilometrov dolgo mejo s Sirijo, v Egejskem morju pa tik pred nosom številne grške otoke, česa takega sploh sposobna. Tudi če ji Evropa plača vse.
Še bolj vprašljiva je ideja o tako imenovanih tranzitnih taboriščih, ki naj bi jih Turki, ki imajo že zdaj približno dva milijona sirskih beguncev, po novem ustanovili na svojih tleh in iz njih potem po kapljicah spuščali begunce proti Evropi. Je Bruselj kandidatko za članstvo res pripravljen obravnavati kot nekakšno Gadafijevo Libijo? Še najbolj smešno pa je Turčijo predvsem zaradi svojih sebičnih evropskih težav z begunci na lepem obravnavati kot nekakšno »tretjo varno državo«. In to po vsem kar se je v Turčiji spremenilo v minulih enajstih letih oziroma po letu 2004, ko so se tudi zaradi obljubljenih reform takratnega turškega premiera Erdogana začela resna pogajanja o vstopu Ankare v EU. Državljanska vojna med prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK) in Erdoganovo oblastjo se je namreč v Turčiji znova razplamtela, v državi se tudi zaradi vse bolj avtoritarnega predsednika dogajajo kršitve svobode tiska, ki so po prepričanju mednarodnih organizacij v nebo vpijoče, vse hujše poulično nasilje pa Turčijo spreminja v povsem »normalno« državo Bližnjega vzhoda.
Na vse to je nemško kanclerko še pred obiskom v Turčiji v posebnem pismu opozorilo sto kritičnih turških intelektualcev, ki so od nje zahtevali, naj zaradi svojih notranjepolitičnih koristi nikar ne spregleda temeljnih evropskih vrednot, ki jih sedanje turške oblasti množično kršijo, in naj svojega obiska Erdoganu nikar ne dovoli zlorabljati v predvolilne namene. Merklova tako na tiskovni konferenci v Istanbulu ni niti z besedico omenila človekovih pravic, premier Davutoglu pa se je, kot je dogodek komentiral eden izmed nemških poročevalcev, lahko takoj po obisku zadovoljen odpeljal na eno izmed naslednjih predvolilnih zborovanj.
