Tiskane izdaje
Nič ne gre, kakor bi Francozi hoteli, François Hollande nima srečne predsedniške roke. Čeprav od začetka mandata obljublja spremembe na bolje, je v Franciji, kakor so črnogledi kritiki, samo še slabše. In kritični niso le na ideološko nasprotni desnici, ampak so nadvse razklani tudi na vladajoči levici.
Državljani pa so po javnomnenjskih raziskavah že skoraj povsem izgubili upanje. Rezultati raziskave Ifopa za Journal du Dimanche so pred dnevi pokazali, da jih je z Hollandom kot predsednikom države zadovoljnih le še 17 odstotkov. Nedavna ponovna prevetritev francoske vlade, ko so morali oditi nekateri zagovorniki jasne socialistične smeri (ministra Arnaud Montebourg in Benoît Hamon), je sprožila številna stara preizpraševanja o Hollandu in njegovi krizni levitvi pa tudi o obrazih francoske levice. V času definicij je obsedenosti z izrazjem veliko, besede so pokazatelj vsebine: kje je Francija in kakšna je.
François Hollande je maja 2012 volitve dobil kot »socialist«, že kmalu zatem je v njegovem besednjaku začela prevladovati »socialdemokracija«, zdaj mu celo pritikajo ekonomsko oznako »liberalec« in tudi sam in njegovi govorijo vse bolj o »socialnem liberalizmu«. Metamorfoza je ubrana z dinamiko »krize« – tudi kot besede, ki je v Franciji še naprej prva obsesija, politična in državljanska.
Človek financ
Z nedavno postavitvijo Emmanuela Macrona za novega ministra za ekonomijo sta Hollande in premier Valls šokirala francosko javnost, predvsem pa sta jasno povedala, kaj hočeta. Šestintridesetletni Macron je, kakor ga etiketirajo domači analitiki, »patentirani socialni liberalec«, nekdaj zaposlen kot investicijski bančnik pri finančni skupini Rothschild. Je »izrazit človek financ«, ki je do pred kratkim svetoval predsedniku pri finančnih in gospodarskih vprašanjih, predvsem pri mednarodnih dosjejih in G20.
Hollande je, kakor mu očitajo nasprotniki, z njim kot ministrom dokončno zavil na desno ali vsaj skrajno desno v Socialistični stranki in še enkrat pokazal, da so bila vsaj njegova spotikanja ob denar predvsem slepila nevednosti.
Preveč tavanja v temi
Po novem da je izbral antipod dosedanjemu ekonomskemu ministru Arnaudu Montebourgu (ki ni skrival nestrinjanja s predsednikovo in premierovo ekonomsko filozofijo), diktat tržne ekonomije in politike ponudbe, dokončno da je tudi dvignil zaščitniško perut iznad javnega sektorja in, kakor svarijo prepričani levičarji, usmeril socialno Francijo v »nevarne vode«.
Nekoliko optimistični pomirjajo, da je bilo retoričnega tavanja v temi doslej preveč, morda pa se bodo z otipljivejšo ekonomsko artikulacijo vendarle prebili do pozitivnih rezultatov. Za zdaj jih ni: občutnejše rasti ni, brezposelnost se ne zmanjšuje, ekonomije še niso začeli modernizirati, konkurenčnost se zato še vedno ne povečuje, prav tako ne investicije, niti se ne ustvarjajo nova delovna mesta ... »Zato hočem, kakor je Hollande pred kratkim poudaril v intervjuju za Monde, pospešiti reforme.«
Bati se je, da je bilo iskanja »pravih rešitev« preveč, da bi mu Francozi verjeli. Sploh ker jim tudi njegova državniška drža ni všeč, saj kot narod monarhične preteklosti naravno hrepenijo po velikih voditeljih. V dobi, ko politiki često polagajo glave na tnala diskreditacije, 80 odstotkov Francozov meni, da bi potrebovali »pravega šefa, takšnega, ki bi poskrbel za red«. Hollande to ni, njegova pojava je premedla, besednjak pa preveč tehnicističen,
Niti Sarkozy ni bil takšen, kajti bolj kot na lastni intelekt se je osredotočal na svoje telo, pri tem pa se je izgubljal v pavšalnem besednjaku, je pred dnevi (za Monde) razmišljal filozof Robert Damien. Zato ne more presenečati, da je zadnje čase vedno več nostalgičnega oziranja za državniškimi eruditi iz slavne francoske zgodovine. Nazadnje so vzvišeno plemenitost prepoznali pri socialistu Françoisu Mitterrandu, politiku izborne besede, zagledanem v umetnost in moč. Seveda so se od takrat časi korenito spremenili.
In medtem ko vlada in Hollande iščeta čarobno formulo za pot iz krize, ima desnica prav tako kup težav. Po mesecih ugibanj se je izkristaliziralo, da predsedniški stolček vendarle mika tudi nekdanjega predsednika vlade Alaina Juppéja: na svojem blogu je pred kratkim izjavil, da »bi hotel pomagati Franciji pri postavljanju na noge«, zato se hoče kot kandidat potegovati na predvolitvah. Zdaj je videti, da najbrž utegne izmakniti priložnost ambicioznemu Sarkozyju, da znova dobi predvolitve in postane kandidat Zveze za ljudsko gibanje na predsedniških volitvah 2017.
Mož, ki bi lahko rešil Francijo?
Medtem ko se nekdanji predsednik utaplja v aferah brez pravega epiloga, in jasno kaže svoj politični apetit, Juppé uživa ugled nekdanjega premiera in večkratnega ministra. Čeprav ne gre pozabiti, da so tudi njemu, ko je v 90. letih vrtel premiersko taktirko, ankete kazale prej slabo kot spodbudno. Zdaj čedalje več Francozov verjame, da je Juppé edini, ki bi lahko povezal desnosredinski tabor in bi rešil Francijo. S sarkozisti v stranki verjetno ne bo šlo zlahka, kajti puščice, ki jih usmerjajo v Françoisa Fillona ali še v Xaviera Bertranda, so ostre, zdaj pa je videti, da jim bo ob volitvah za predsednika Francije v napoto še Juppé.
