Tiskane izdaje
Evropska unija se je znašla v zelo turbulentnih časih, ko krize kar prehitevajo druga drugo. Eden izmed visokih ameriških diplomatov se je zato pred časom povsem odkrito vprašal, koliko kriz je sploh sposobna simultano obvladovati Nemčija, ki je vse od finančne krize naprej tako rekoč edina evropska sila, ki v EU še odloča.
Na vprašanje je pred kratkim v FAZ poskušal odgovoriti Klaus-Dieter Frankenbeger, ki se je ukvarjal predvsem z Nemčijo, a problem je zagotovo toliko provokativen, da bi ga kazalo raztegniti na celotno Evropo. Kajti vse to krizno dogajanje, ki ga v praksi resda bolj ali manj vodi samo še edina preostala evropska »moč v centru« celine, vse bolj neusmiljeno pušča katastrofalne posledice tudi za vso preostalo Evropo.
Sever in južna periferija
Ta se je že s finančno krizo in precej po svoje zastavljenim nemškim reševanjem grškega dolžniškega problema razklala na bogati sever in prezadolženo, zlasti južno periferijo, ki si še do danes ni opomogla. Grški dolžniški problemi namreč niti po sedmih letih »evropskega« reševanja krize niso nič manjši, kot so bili, čeprav so jih krize, ki so medtem že sledile finančni, skoraj povsem izrinile iz evropskega političnega in medijskega fokusa.
Podobno, kot je Evropo razklala finančna kriza, jo je tudi ukrajinska, ki je udarila še pred iztekom finančne. Le da je šlo tu za razkol med vzhodom in zahodom Evrope. Tudi ukrajinski konflikt z Rusijo je ob precej medli asistenci Francije bolj ali manj vodila Nemčija, ki se je v pogajanjih z Rusijo znašla v centru zahodnih prizadevanj. In rezultat? Nova delitev Evrope. Tokrat na vzhodne, »nove« članice in »staro«, zahodno Evropo, za povrhu pa še na bolj ali manj indiferenten jug, ki se z Ukrajino skoraj ni ukvarjal. Skupne evropske zunanje in varnostne politike pri tem ni bilo niti za vzorec, saj je zaradi zgodovinskih izkušenj z nekdanjo Sovjetsko zvezo prestrašeni vzhod panično pozival k trdim vojaškim ukrepom proti Putinu, zmernejše stare zahodne članice pa so opozarjale, da je Evropa od nekdaj preveč odvisna od svojih odnosov z Rusijo, da bi četrt stoletja po padcu berlinskega zidu postavljala novega. A se je kljub temu, predvsem po zaslugi ZDA in Nata, zgodilo, da smo dobili hitre enote za obrambo vzhoda Evrope in gospodarske sankcije za Rusijo. Potem pa je ukrajinsko krizo, ki prav tako še niti približno ni rešena in ves čas tli v ozadju, iz evropskega fokusa že izrinil begunski val.
Ekstremizmi in domačijskost
Krize, pri katerih bi Evropska unija potrebovala briljanten bruseljski orkester prvorazrednih politikov, da bi ti lahko uspešno rešili vsaj eno izmed njih, so se tako začele medsebojno prehitevati, za povrhu pa so postajale še vse bolj internacionalne in odvisne od številnih zunanjih dejavnikov, na katere Evropa, tudi zaradi svoje nikakršne skupne zunanje in varnostne politike, nima skoraj nobenega vpliva. In ko je že ravno kazalo, da bi nemški kanclerki Merklovi s svojo odprto politiko do beguncev vsaj v tej, že tretji zaporedni krizi vendarle lahko uspelo popraviti napako zaradi zelo egoistično vodene finančne krize in spodbuditi vsaj nekaj evropske solidarnosti in skupnega ukrepanja, se je zgodil Pariz. Četrta, tokrat »teroristična« kriza v nekaj letih, ki je skupaj z begunsko začela že prej po dolgem in počez razklano Evropo iz strahu pred islamom in teroristi zapirati še v nacionalne, pogosto kar z bodečimi žicami ograjene meje, ki namesto solidarnosti podžigajo vse bolj ksenofobni politični desničarski ekstremizem in domačijska čustva.
In taka, po dolgem, počez in povprek razklana Evropa vse bolj nacionalno egoističnih držav se zdaj na klic teroristično napadenega Pariza z britansko in nemško vojaško podporo že odpravlja v naslednjo, zelo predvidljivo krizo − v vojno proti Islamski državi. Za tako vojno bi bilo, vsaj po izkušnjah iz iraške in afganistanske, najbrž nujno soglasje in tudi zelo resen (vsaj finančni) angažma vseh članic. Če je seveda res, da je bila v Parizu napadena vsa Evropa, in če misli Evropa za zagotovitev svoje večje varnosti (kar je menda cilj) to vojno tudi dobiti. Toda dejstva so, žal, precej drugačna. Vzhodnoevropske članice se od te vojne distancirajo, ker še vedno menijo, da je ukrajinski obračun z Rusijo za Evropo veliko pomembnejši, medtem ko si velika večina preostalih evropskih držav, tudi bojevita in prezadolžena Francija, ki si prav tako še ni opomogla od finančne krize, takšne vojne finančno sploh ne more privoščiti.
Pot v mini EU
Naj zveni še tako izrabljeno, toda politika, ki na nacionalni ali na mednarodni ravni ni sposobna rešiti niti enega problema in iz krize v krizo zgolj izgublja tla pod nogami, prej ali slej začne izgubljati tudi podporo državljanov, ki se začno ozirati po drugačnih rešitvah. Politični populisti in šarlatani vseh vrst si zato že manejo roke. Evropa se tudi po njihovi zaslugi vse bolj drobi in zapira, pojavljajo se celo ideje o »mini schengnu«, ki so samo prvi korak do »mini EU«. Po možnosti še take po ad hoc izboru vsakič po svoje izbranih članic. V Bruslju pa se evropski politiki še kar pretvarjajo, kot da imajo vse pod nadzorom in da so sposobni simultano menedžirati vse te nove in nove evropske krize, ki vztrajno cefrajo povezavo. V resnici že dolgo niti vseh kart nimajo več v rokah.
