Kompromisi s slabimi fanti za ljubi mir v regiji

Haaško sodišče je v sodbi proti šestim bivšim visokim predstavnikom samooklicane Herceg-Bosne poudarilo, da je v BiH potekal mednarodni spopad. Ugotovili so, da je obstajal skupen zločinski načrt pod vodstvom prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana.

Srbija je bila oprana krivde za neposredno vpletenost v vojno v BiH in za genocid tudi po zaslugi haaškega sodišča, ker na željo srbskih oblasti namenoma ni upoštevalo dokumentov, ki so dokazovali povezanost pokojnega srbskega vožda Slobodana Miloševića in Beograda z genocidom v Srebrenici in vpletenost Srbije v vojno v BiH. Se bo to ponovilo tudi v primeru Hrvaške in vloge Franja Tuđmana?

Če se ne bo, se bodo morali Hrvati spoprijeti tako z moralnimi kot pravnimi in materialnimi posledicami potrditve prvostopenjske sodbe proti šestim rojakom iz BiH. Navedbe o agresiji Hrvaške na BiH so tudi v nasprotju z deklaracijo o domovinski vojni, ki so jo v hrvaškem saboru sprejeli oktobra 2000. V njej so med drugim zapisali, da Hrvaška ni vodila agresorske vojne, ki bi bila usmerjena v zasedbo tujih ozemelj. Udeležba v skupnem zločinskem načrtu se nanaša na posameznike, če pa se bo obdržala kvalifikacija o mednarodnem spopadu, bo Hrvaška označena kot agresor.

Sprememba nacionalne sestave v Herceg-Bosni

Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) v Haagu, ki bo danes objavilo pravnomoćno sodbo proti šestim Hrvatom iz BiH, je prvostopenjsko sodbo sprejelo s preglasovanjem. Proti njej se je izrekel predsedujoči razpravnega senata sodnik Jean-Claude Antonetti. V ločenem mnenju je navedel nekaj izjav Tuđmana, ki potencirajo ozemeljsko celovitost BiH, potrebo sodelovanja z bosanskimi Muslimani in morebitno konfederacijo, če bi bila izglasovana na referendumu. Antonetti je še navedel, da se je Tuđman zavzemal za priključitev delov BiH Hrvaški le v primeru, če bi se ozemlje BiH z večinskim srbskim prebivalstvom priključilo Srbiji.

Sklicuje se tudi na druge sodbe Ictyja proti poveljnikom Hrvaškega obrambnega sveta (HVO) in hrvaške vojske (Tihomir Blaškić, Vlatko Kupreškići, Ante Gotovina, Dario Kordić, Mladen Naletilić,...), ki niso ugotovile obstoja skupnega zločinskega načrta. Antonetti ni dopuščal možnosti, da je Tudžman eno govoril mednarodnim diplomatom, drugo pa delal na terenu. Sodnik je še trdil, da tožilstvo ni posredovalo nobenega dokumenta, ki bi zunaj utemeljenega suma dokazal aktivno udeležbo hrvaške vojske v načrtovanju in izvajanju ofenzivnih akcij v BiH.

V prvostopenjski sodbi je Icty izpostavil, da je v BiH v letih 1993 in 1994 potekal spopad med HVO in Vojsko BiH in da je bil končni cilj zločinskega načrta vzpostavitev hrvaške entitete v mejah Hrvaške banovine iz leta 1939 in njena priključitev Hrvaški s ciljem združitve hrvaškega naroda. Hrvaška entiteta naj bi se po morebitnem razpadu BiH priključila Hrvaški ali postala neodvisna država znotraj BiH s tesnimi povezavami s Hrvaško. Icty je z definicijo mednarodnega značaja vojne vnovič potrdil vlogo Hrvaške kot agresorja v BiH. Senat je ugotovil, da so voditelji hrvaške skupnosti v BiH in Hrvaške na čelu z Mateom Bobanom in Tuđmanom že leta 1991 ocenili, da je za uresničitev končnega cilja nujno spremeniti nacionalno sestavo prebivalstva na ozemljih, ki naj bi pripadala Herceg-Bosni.

Sodba bo kmalu predmet politične manipulacije

Icty je na podlagi izpovedi prič ugotovil, da je v BiH potekal mednarodni spopad zaradi aktivne udeležbe pripadnikov hrvaške vojske in neposrednega nadzora oblasti v Zagrebu nad HVO v Herceg-Bosni. Tuđman in tedanji obrambni minister Gojko Sušak sta vplivala tudi na imenovanje ministrov v Herceg-Bosni. Kot dodatni argument Icty navaja tudi washingtonski sporazum o prekinitvi spopadov, ki sta ga podpisala Tudžman in predsedujoči predsewdstva BiH Alija Izetbegović.

Šesterico bivših visokih političnih in vojaških voditeljev samooklicane hrvaške republike Herceg-Bosne v BiH je Icty leta 2013 obsodil zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti nad Bošnjaki med letoma 1992 in 1994, etničnega čiščenja in organiziranja koncentracijskih taborišč ter umorov, mučenj in posilstev v Hercegovini in osrednji Bosni. Bivšega premierja Herceg-Bosne Jadranka Prlića je obsodil na 25 let zapora. Takratnega obrambnega ministra Bruna Stojića, poveljnika glavnega štaba HVO Milivoja Petkovića ter visokega častnika Slobodana Praljka pa na po 20 let zapora. Bivšega šefa vojaške policije Valentina Ćorića je obsodil na 16 let zapora, takratnega šefa komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov Berislava Pušića pa na 10 let zapora. V Haagu so proces označili kot enega najdaljših, najbolj zapletenih in najtežjih v zgodovini Ictyja. Sojenje se je začelo aprila 2006, končalo marca 2011, nastopilo pa je 326 prič. Sodba na prvi stopnji je bila napisana na 2600 straneh.

V prizivnem postopku je obramba šesterice obsojenih trdila, da so bile ugotovitve Ictyja o organiziranem zločinskem načrtu in udeležbi obsojenih v njem napačne. Zahtevajo oprostitev ali občutno znižanje zapornih kazni, tožilstvo pa se je pritožilo, ker meni, da so kazni neprimerno nizke, Kljub temu tožilec Kenneth Scott dopušča možnost, da bo pravnomočna sodba blažja od prvostopenjske sodbe. Po njegovih besedah je treba zaradi miru v regiji včasih sklepati kompromise tudi s slabimi fanti. Pravnomočna sodba bo prinesla le delno zadoščenje žrtvam, ki so bile pregnane ali pa so jih mučili, posiljevali in ubijali v taboriščih, kmalu pa bo izgubila tudi svoje pravno življenje in postala predmet politične manipulacije.