Komu odgovarja premierka Theresa May?

Novo popuščanje britanske strani otežuje predvsem notranjepolitična realnost.

Objavljeno
12. november 2017 21.20
Jure Kosec
Jure Kosec
Medtem ko so pogajanja med Veliko Britanijo in EU o brexitu­ trenutno na mrtvi točki, potek­ kadrovskih menjav v britanski vladi kaže, kako omejen je manevrski prostor premierke­ Therese May pri iskanju načina ­deblokade pogajalskega procesa.

V petek sta se glavna pogajalca za brexit Michel Barnier in David Davis še šestič razšla brez dogovora. Pogovori o pogovorih, kot so jih pred začetkom tokratnega kroga opisali diplomati, so se končali z »ultimatom« Unije. Barnier je povedal novinarjem, da ima Združeno kraljestvo dva tedna časa, da pojasni, katere obveznosti namerava plačati v okviru finančne poravnave, če želi, da se pogajanja decembra iz prve končno premaknejo v drugo fazo, namenjeno pogovorom o prihodnjih odnosih. Davis je medtem vztrajal pri obstoječih zavezah in ponovno pozval nasprotnika k večji fleksibilnosti in uporabi domišljije. Iz Londona po koncu šestega kroga ni bilo indikacij, da Velika Britanija resno jemlje Barnierjev ultimat. Nasprotno, britanski evroskeptiki so prepričani, da novo popuščanje pri vprašanju finančne poravnave ne pride v poštev.

Njihov odziv je bil pričakovan in je eden od razlogov, ki preprečujejo zadosten napredek v pogajanjih. Premierka Theresa May njihovih zahtev in pomislekov seveda ne more kar odmisliti, četudi to pomeni, da bodo pogajanja na koncu trajala dlje ali pa morda ne bodo uspešno končana.

Turbulentno stanje, v katerem je trenutno britanska politika, to dejstvo še utrjuje. Britanska vlada je ta mesec nenadoma ostala brez ministrov za obrambo in mednarodni razvoj, Michaela Fallona je odnesel spolni škandal, Priti Patel pa je prekršila ministrski kodeks, ko se je na skrivaj sestajala s predstavniki izraelske vlade. Njun odhod je postavil pod vprašaj tudi razmerje med »remainerji« in »leaverji« v vladnem kabinetu – torej med tistimi, ki so na lanskem referendumu podpirali obstanek oziroma izstop države iz EU. Njuni zamenjavi, Gavin Williamson in Penny Mordaunt, nista bili izbrani zgolj na podlagi znanja in izkušenj, temveč tudi na podlagi tega, kateremu referendumskemu taboru sta pripadali.

Poenoteni, a razklani

Prvi menjavi v britanski vladi sta pokazali, kako zelo so pogajanja o brexitu odvisna od notranjepolitičnih razmer, na katere pogajalci nimajo veliko vpliva. To velja predvsem za razmere v konservativni stranki, kjer že mesece potekajo bolj ali manj odkriti boji med zagovorniki različnih interpretacij referendumskega izida. Pri tem ne gre toliko za »remainerje« in »leaverje« kot za zagovornike »trdega« in »mehkega« brexita.

»Kljub vtisom in javnim sporom so konservativci dejansko precej poenoteni o premierkinem načrtu za izstop iz EU in – po končanem prehodnem obdobju – iz enotnega trga in carinske unije,« je v odgovoru na vprašanja Dela dejal Henry Newman, direktor vplivnega londonskega možganskega trusta Open Europe. »Zelo malo torijcev v spodnjem domu parlamenta nasprotuje temu izhodišču.«

Nesoglasja so omejena predvsem na prihodnost odnosov države z EU. Največje razlike se pojavljajo pri vprašanjih, koliko ureditev in regulativ se Veliki Britaniji izplača ohraniti in kako obsežen naj bo trgovinski sporazum z Unijo. Ali naj bo zgolj blaga različica članstva v Evropskem gospodarskem območju ali bistveno manj omejevalen dokument? Tu je seveda še vprašanje denarja in britanskih prispevkov v evropski proračun. Evroskeptiki, med njimi zunanji minister Boris Johnson, ki so obljubljali volivcem prenehanje odtekanja davkoplačevalskega denarja v Bruselj, hočejo to obljubo čim prej izpolniti. Pri finančni poravnavi so pripravljeni nekoliko popustiti, a le, če bo ta na koncu prinesla zadovoljiv trgovinski dogovor.

Menjava ekipe

Pretrese, ki jih doživlja vlada Therese May, v zadnjem času spremljajo pozivi k preoblikovanju njene ministrske ekipe in zamenjavi starih obrazov z novimi. Na vrhu seznama potencialnih žrtev je poleg »prevratniškega« Johnsona tudi finančni minister Philip Hammond, s katerim imajo evroskeptiki že od začetka velike težave. Prepričani so, da mu kot »remainerju« ni do brexita, med drugim ga obtožujejo tudi preveč pesimističnega pogleda na razmere v britanskem gospodarstvu. Hammond bo prihodnji teden, dva dni pred koncem Barnierjevega ultimata, predstavil proračun za prihodnje leto. V njem bo po pričakovanjih dal več namigov o tem, kako se vlada pripravlja na morebiten propad pogajanj z Brusljem.

Poznavalci razmer v stranki niso prepričani, da bi zamenjava večjega števila ministrov dejansko izboljšala delo vlade oziroma prinesla večji notranji mir. »Takšne odločitve so vedno tvegane,« je povedal Henry Newman. »Tisti, ki so odstavljeni oziroma spregledani, se lahko opogumijo v kritiziranju vlade. Mislim, da bo Theresa May poskusila odložiti te spremembe.« Tako nekako, kot je stranka po volitvah za nedoločen čas odložila iskanje njene zamenjave.

V nekaterih primerih to morda ne bo mogoče: na seznamu za odpis se je znašel tudi Damian Green, prvi sekretar in premierkin namestnik, ki se od izbruha spolnega škandala v Westminstru spopada z obtožbami o nadlegovanju konservativne aktivistke Kate Maltby. O njegovi usodi bo odločila notranja preiskava, jasno pa je, da bi morebiten odhod enega izmed premierkinih največjih zaveznikov dodatno ogrozil njen položaj v kabinetu.

Premierka je varna

Theresa May je od prihoda na oblast vseskozi ščitila interese evroskeptikov v svojem kabinetu. Njen položaj je zaradi tega bistveno bolj varen, kot bi mnogi radi verjeli. »Podporniki izstopa iz EU v stranki so na splošno zadovoljni z njeno politiko glede brexita,« je pojasnil Newman. V šibki premierki ne vidijo grožnje svojim interesom, kvečjemu prednost. O tem govori tudi vsebina tajnega pisma, ki sta ga Theresi May nedavno poslala Boris Johnson in eden naj­vplivnejših članov vlade, minister za okolje Michael Gove. V pismu, ki ga je objavil časnik Mail on Sunday, sta poudarila pomen poenotenja ministrske ekipe o brexitu in skrb, da nekaterim članom vlade primanjkuje energije za uresničitev referendumskega izida. Povedala sta ji tudi, kaj vse je treba storiti, da ji položaj ne bo ušel iz rok.

Če pismo utrjuje premierkin sloves zaščitnice interesov brexita, postavlja pod vprašaj njeno suverenost in dejansko moč v primerjavi z njenimi ministri, o katerih se zdi, da obvladujejo njeno usodo. Položaj je brez dvoma edinstven – tako v zgodovini konservativne stranke kot države.