Konec diplomacije sredi kampanj

Potem ko so nizozemske oblasti letalu, na katerem je turški­ zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu letel v Rotterdam na predvolilni shod v podporo predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu, v soboto prepovedale pristanek in še isti večer preprečile, da bi ministrica za družinske zadeve vstopila v turški konzulat, se diplomatska vojna med Nizozemsko in Turčijo iz ure v uro zaostruje.

Odnosi med dolgo prijateljskima državama in članicama Nata so se naglo poslabšali. V teh dneh – do sredinih parlamentarnih volitev na Nizozemskem, kjer se skrajnemu desničarju Geertu Wildersu, nespornemu zmagovalcu diplomatske vojne, obeta odličen rezultat – je pričakovati še kaj več od povišanih tonov in skrajno ostrih žalitev, ki so jih proti Nizozemski minuli vikend uperili vodilni turški politiki na čelu z Erdoğanom.

Zoprnega, politično zelo tveganega in, denimo, še pred letom nepredstavljivega dogajanja, ki tako rekoč ni več povezano z diplomacijo, ni mogoče razumeti kot nekaj naključnega. Še posebej zaradi zelo občutljivega »tajminga«.

Racionalna iracionalnost?

Če je prepoved pristanka letala, na katerem je bil Çavuşoğlu, močno segrela strasti v Ankari, je prepoved vstopa ministrici za družinske zadeve Fatmi Betül Sayan Kaya v turški konzulat v Rotterdamu, suvereno turško ozemlje, kamor se je ministrica s sodelavci pripeljala iz Nemčije, sprožila vulkan negativnih strasti, ki se ne bodo kar tako pomirile. Ministrica je ob vrnitvi v Istanbul, kamor je, ko so jo nizozemski policisti pospremili do nemške meje, priletela z zasebnim letalom, obtožila nizozemske oblasti grobega in nečloveškega ravnanja.

Predsednik nizozemske vlade Mark Rutte je včeraj zagotovil, da si bo prizadeval za zmanjšanje napetosti med državama, in dodal, da so bili sobotni dogodki zanj nesprejemljivi. Po njegovih besedah je turška ministrica ignorirala več prošenj nizozemske oblasti, naj ne pride v Rotterdam in naj se ne udeleži zborovanja.

Strasti se niso razgrele le na ulicah Rotterdama s protestom turških prebivalcev Nizozemske (tam živi približno 450.000 Turkov), ki jih je v pristaniškem mestu hotel nagovoriti Çavuşoğlu, pač pa predvsem zaradi srditega odziva turških oblasti, ki so udarile po Nizozemski z najmočnejšimi retoričnimi kanoni.

Retorični kanoni

»Če žrtvujete nizozemsko-turške odnose zaradi sredinih parlamentarnih volitev, bodo plačali. Naučili jih bomo mednarodne diplomacije,« je Erdoğan včeraj na shodu v Istanbulu zažugal Nizozemski, ki jo je v soboto označil za »ostanek nacizma«. »Mislil sem, da je nacizem mrtev, toda motil sem se. Nacizem je še vedno razširjen po Zahodu. Zahod je pokazal svoj pravi obraz,« je bil oster Erdoğan in napovedal povračilne ukrepe.

»Naučili se bodo, kaj je diplomacija. To, kar se je zgodilo, ne bo ostalo brez odgovora,« je dodal turški voditelj, ki je – v tem kontekstu je treba razumeti na videz docela iracionalno, a dejansko politično premišljeno dogajanje – sredi predvolilne kampanje. Šestnajstega aprila bodo Turki in Turkinje na referendumu namreč glasovali o povečanju predsedniških po­oblastil – dejansko o uvedbi predsedniškega sistema. To je dolgoletna Erdoğanova želja in v zadnjih treh letih je tej želji podredil znaten del svojega (ne le) političnega delovanja, ki je močno zaznamovalo tudi turško zunanjo politiko.

Nizozemska ni prva država, ki je zaradi prepovedi shoda privržencev predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana in vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) »vstopila« v resen diplomatski konflikt z Ankaro. Podobno se je zgodilo Avstriji, Švici in predvsem Nemčiji, za Turčijo absolutno ključni evropski državi – na aprilskem referendumu, ki bo potekal na vrhuncu čistk in razgradnje civilne družbe, bo namreč lahko glasovalo kar 1,4 milijona nemških Turkov (zunaj Turčije skupaj okoli 3 milijone), za Erdoğana pa, dobesedno, šteje vsak glas.

Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu je v soboto odletel v Francijo, ki ni prepovedala shoda Erdoğanovih privržencev. Še preden je včeraj na shodu v Metzu nagovoril francoske Turke, je zaostril retoriko do skrajnih robov. »Nizozemska, tako imenovana prestolnica demokracije, to govorim v navednicah, je dejansko prestolnica fašizma,« je dejal Çavuşoğlu.