Tiskane izdaje
Izhodišče zapletov je sporazum, ki sta ga dve največji skupini, Evropska ljudska stranka (EPP) in socialisti, sklenili ob drugi izvolitvi Schulza po evropskih volitvah leta 2014. Po njem bi sredi petletnega mandata parlamentarcev predsedniški položaj pripadel EPP. Schulz sprva ni hotel nedvoumno privoliti v spoštovanje pakta in se odpovedati prizadevanju za tretji mandat. Prihajale so informacije, da je njegov tretji mandat že »sklenjena kupčija«. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker ga je branil, češ da EU v težkih časih potrebuje stabilnost, tudi kadrovsko.
A Juncker ne more soodločati o takšnih kadrovskih rešitvah. Prejšnji teden se je nemški socialdemokrat Schulz le odločil, da se bo po 22 letih v evropskem parlamentu preizkusil še v nemški zvezni politiki. Z njegovim slovesom so socialisti kar pozabili na obstoj pakta z EPP. Vodja skupine, uradno skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), Gianni Pittella je postal njihov uradni kandidat za naslednika Schulza. To je v očeh EPP videti skoraj kot napoved politične vojne. V diplomatskem jeziku raje rečejo, da korak Pittelle »ni simpatičen«.
Reformator
Italijan kandidaturo, ki je v nasprotju z njihovim paktom z EPP, utemeljuje z vsebinskimi, kadrovskimi in institucionalnimi argumenti. Pogoji za uresničevanje pakta po njegovem mnenju niso izpolnjeni. Med drugim zato, ker bi z izvolitvijo politika iz EPP na čelo evropskega parlamenta vse osrednje institucije Unije imele predsednike iz EPP. Teoretično bi bila lahko menjava na čelu evropskega sveta, saj se bo njegovemu predsedniku Donaldu Tusku iztekel mandat, ki prav tako traja poltretje leto, a glede na razmerje sil v EU takšen scenarij ni videti realističen.
Pittella napoveduje, da je njegova kandidatura sama po sebi napoved sprememb. Ostro kritizira varčevalno politiko in zahteva bolj socialno agendo EU. Prepričan je, da EPP, ki zagovarja liberalnejšo gospodarsko politiko in vztraja pri urejanju javnih financ, ne bi smela imeti monopola na vrhu institucij EU. Pravi, da je njegova kandidatura usklajena z obema vodilnima socialističnima politikoma v EU, francoskim predsednikom Françoisem Hollandom in italijanskim premierom Matteom Renzijem.
Izzivalci
V EPP, večji skupini neuradne velike koalicije v evropskem parlamentu, želijo, da se sporazum spoštuje. Svojega kandidata za predsednika bodo izbrali predvidoma 13. decembra, ob robu zasedanja evropskega parlamenta v Strasbourgu. Uradno sta kandidaturo že napovedala Francoz Alain Lamassoure in Irka Mairead McGuinness. Tudi Slovenec Lojze Peterle se vidi kot kandidat, ki bi lahko združil sredinske proevropske sile. V obtoku je še nekaj drugih imen, denimo Avstrijec Othmar Karas in Italijan Antonio Tajani. Kakšno ime bi se jim utegnilo še pridružiti.
Glede Peterleta v EPP na splošno velja, da je dober kandidat z možnostmi za kandidaturo. Največ ugibanj je povezanih z vodjo skupine, bavarskim konservativcem Manfredom Webrom. Ta pravi, da ne bo kandidat in da je zgolj upravljavec postopka. Kljub temu iz EPP še vedno dobivamo neuradne razlage, da njegove izjave ne pomenijo, da na koncu res ne bo kandidat. Za kandidaturo da bi se utegnil odločiti, če bo v pogajanjih z drugimi poslanskimi skupinami ugotovil, da noben drug kandidat EPP nima dovolj podpore.
V bitko, ki še nikoli ni bila bolj nepredvidljiva, se s svojimi interesi vključujejo še drugi. Poleg vodje liberalcev (Alde) in nekdanjega belgijskega premiera Guya Verhofstadta je kandidatka še, denimo, Belgijka Helga Stevens iz skupine konservativcev in reformistov, v kateri imajo glavno besedo britanski torijci. V tej skupini, ki je tretja največja in večja od Alde, napovedujejo, da kandidata EPP ne bodo podprli. Federalistično usmerjeni Verhofstadt bi se utegnil prebiti samo, če bi se EPP in socialisti medsebojno nevtralizirali. Po drugi strani bi Alde lahko olajšal izvolitev kandidata EPP ali S&D.
Konec harmonije
Kakorkoli že, nov položaj v evropskem parlamentu utegne oslabiti Junckerja. S Schulzem, s katerim sta bila kot »spitzenkandidata« na evropskih volitvah tekmeca, sta bila v tesni navezi. Nemškemu socialdemokratu je uspelo spraviti skozi parlament številne projekte, ki so bili prej tabu, denimo zakonodajo o zbiranju podatkov o letalskih potnikih. Juncker je za belgijski časnik La Libre dejal, da zavezništvo med komisijo in parlamentom še nikoli ni bilo tako harmonično ... V članicah niso bili najbolj zadovoljni s takšno navezo, saj se od evropske komisije pričakuje bolj nevtralna drža.
Delovala je še posebna neuradna skupina, poimenovana G5, v kateri je bil ob Junckerju, Pittelli, Schulzu in Webru še prvi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans. Tam so bile zakoličene ključne odločitve. Z »razpadom« velike koalicije v evropskem parlamentu je skupina že nehala delovati. Ne glede na razplet Juncker takšne zaslombe, kot jo je imel v svojem prijatelju Schulzu, v prihodnje gotovo ne bo imel. EU, sredi vseh kriz, bo prihodnje leto, z volitvami v več članicah s Francijo in Nemčijo na čelu, že tako na robu paralize in se raje ne bo več lotevala večjih projektov.
