Tiskane izdaje
Pariz – Francoska reforma trga dela, ki je v zadnjih tednih sprožila val protestov in stavk, je sprejeta. Vlada je namreč v sredo še tretjič uporabila ustavno določilo, ki ji omogoča sprejem zakonodaje brez potrditve v parlamentu. Načrte bi ji lahko prekrižali poslanci z vložitvijo zahteve za nezaupnico vladi, a tega v predvidenem roku niso storili.
Francoski premier Manuel Valls je uporabo ustavnega določila v tretjem branju napovedal v sredo popoldne in dodal, da je reforma trga dela odlična ter neizogibna za prihodnost Francije.
Francoska ustava sicer omogoča sprejetje zakona brez glasovanja poslancev, razen če parlament v enem dnevu ne vloži zahteve za nezaupnico vladi. Ker poslanci tega do današnjega popoldneva niso storili, je reforma, ki so jo spremljali mnogi protesti in stavke, tako sprejeta.
Francoska vlada je omenjeno določilo uveljavila že v prvem in drugem branju, saj kljub parlamentarni večini, ki jo imajo vladajoči socialisti, ni uspela prepričati najbolj levega krila stranke. Po prvem branju je sledilo glasovanje o nezaupnici, ki ga je takrat sprožila desnosredinska opozicija, a ji ni uspelo zbrati potrebne absolutne večine.
Francoska vlada želi z reformo odgovoriti na izzive visoke francoske brezposelnosti. Ta vztraja pri okoli deset odstotkih, pri mladih pa se je povzpela na 25 odstotkov. V Franciji je trenutno tako okoli 3,5 milijona brezposelnih.
Med najpomembnejšimi novostmi, ki jih po pisanju francoskih medijev prinaša reforma, je ta, da se vprašanje razporejanja delovnega časa v okviru 35-urnega tedenskega delovnika z zakonske ravni seli na raven dogovarjanja v podjetjih.
Medtem ko 35-urni delovnik tako ostaja zakonska kategorija, pa bodo v samih podjetjih poleg organizacije dela določili tudi pravila uporabe in izplačila nadur, neugodnega delovnega časa in koriščenja dopusta.
Vlada je morala sicer v postopku sprejemanja zakona, čeprav je trikrat uporabila omenjeno ustavno določilo, s katerim je zaobšla parlamentarno glasovanje, v več vidikih popustiti.
Eden od teh je, da se v primeru, da delodajalcem in delojemalcem na ravni podjetij ne bo uspelo najti skupnega jezika, uporablja trenutna zakonska določila. Pri tem pa ne bo več prisilnega dogovarjanja na ravni panog. Pravila, ki veljajo za določene poklice, se bodo medtem uporabljala le v primerih, ko ne bo dogovora na ravni podjetij.
Vlada je popustila tudi pri spremembah v prid lajšanja odpuščanja. Tako se je že spomladi odpovedala uvedbi zgornje meje odškodnine, ki jih delovno in socialno sodišče lahko predpiše v primeru prekinitve delovnega razmerja brez utemeljene argumentacije, pozneje pa je popustila tudi pri nekaterih dodatnih vidikih, ki bi za podjetja pocenili tovrstno prilagajanje delovne sile razmeram na trgu.
V reformi vseeno ostaja natančnejša opredelitev kriterijev za odpuščanje iz ekonomskih razlogov, ta pa se razlikujejo glede na velikost podjetja. Najbolj bo tovrstno odpuščanje olajšano za zelo mala podjetja (z manj kot 11 zaposlenimi), saj bo zadnje zadosten razlog že eno četrtletje izrazitega upada naročil oz. prodaje. Za podjetja z 11 do 50 zaposlenimi bosta potrebni dve trimesečji, za tista s 50 do 300 zaposlenimi tri četrtletja in za velika podjetja nad 300 zaposlenimi celotno leto izrazitega poslabšanja razmer.
Reforma tudi nekoliko krepi določila o dogovorih o ohranjanju delovnih mest na ravni podjetij. Gre za primere, ko se delavci in vodstvo dogovorijo o nekaterih posegih v plače za odgovor na zahtevne razmere v poslovnem okolju s ciljem ohranitve delovnih mest. Osnovnih plač na ta način ne bodo smeli znižati, bodo pa lahko posegli v dodatke in razna nadomestila. Ob tem daje reforma nekoliko več moči delavcem pri sprejemanju takšnih rešitev.
Reforma posega med drugim še na področje kolektivnih pogodb, saj k dosedanjim področjem, kjer imajo dogovori na ravni panog prednost, dodaja ukrepe za preprečevanje neustreznih delovnih razmer in za poklicno enakopravnost žensk in moških. Predvideva tudi dodatne ukrepe za spodbujanje aktivacije mladih brezposelnih.
Francozi sicer spremembam niso preveč naklonjeni, kar so dokazali z več protesti in stavkami. Številni protesti so se končali z nasiljem, najhuje je bilo 14. junija v Parizu, ko so zaradi izgredov zaprli tudi najbolj priljubljeno pariško znamenitost - Eifflov stolp.
