Tiskane izdaje
Evropska unija je v prizadevanjih za ustavitev begunskega vala po novem tako rekoč vse svoje upe stavila na sodelovanje s Turčijo. Dokaz je včerajšnji vrh EU–Turčija, med katerim so se pogajali o vrsti ukrepov, predvsem pa o evropskih »odpustkih« in celo o dodatnih plačilih za Turško sodelovanje.
Je to še eno dogovarjanje, ki sta ga obe strani sprejeli s figo v žepu? Zelo verjetno. Evropsko »zbliževanje« s Turčijo je namreč že desetletja podobno svojevrstni politični farsi, v kateri nikoli ni bilo do konca pojasnjeno, koga turško približevanje Evropski uniji v resnici manj zanima – Ankaro ali Bruselj? Ves čas pa je bilo bolj ali manj jasno, kot je tik pred vrhom EU-Turčija za FAZ dejal predsednik nemških Zelenih in prvi nemški zvezni poslanec turškega rodu Cem Özdemir, da nemške kanclerke Angele Merkel, ki zdaj v imenu reševanja evropske begunske krize tako forsira sodelovanje z Ankaro, Turčija v resnici ni nikoli zares zanimala. Sicer kanclerka ne bi povsem solidno zastavljenih pristopnih pogajanj s Turčijo že leta 2005 povsem po nepotrebnem znižala na raven »priviligiranega partnerstva«.
Kakšne so torej sploh možnosti, da Evropska unija zdaj, ko za rešitev problemov z begunci nujno potrebuje Turčijo, še lahko na svojo stran pridobi državo, ki pod vse bolj avtoritarnim predsednikom Tayyipom Recepom Erdoğanom že nekaj časa drsi v povsem napačno in za evropske predstave povsem neevropsko smer? Cem Özdemir je v intervjuju za FAZ ocenil, da minimalne. In pri tem ima zelo verjetno prav.
Erdoğanova »pipica«
Zelo naivni bi morali biti tisti, ki se ne bi zavedali, da je v pogajanjih med Brusljem in Ankaro zdaj turški predsednik tisti, ki ima v rokah »pipico«, s katero lahko dozira »približevanje«, ker po svoji volji lako odpira ali pripira dotok beguncev čez Egejsko morje v sosednjo Grčijo in naprej v preostale članice Evropske unije. Za povrh ima vse bolj avtoritarni voditelj zaradi vojne v Siriji in prizadevanj mednarodne skupnosti za umiritev razmer v ognju še toliko drugih želez, ki so za Turčijo kot regionalno silo vsa veliko pomembnejša od beguncev, da bo pogajanja z Evropsko unijo in tudi z Natom, ki naj bi v begunski krizi na željo EU prav tako odigral svojo vlogo, zanesljivo izkoristil kot politično »pokritje« za uresničevanje svojih ciljev.
Erdoğanovo ravnanje s Kurdi na jugovzhodu Turčije pa tudi v sosednjih Siriji in Iraku je že tak primer, ki ga bruseljska politika, naj jo problemi z begunci še tako tarejo, pri pogajanjih z Ankaro ne bi smela kar tako vzeti v zakup in zamižati na obe očesi. Drug takšen problem, ki ga Evropa ne bi smela spregledati, je turški konflikt z Rusijo, ki se vse od turške sestrelitve ruskega bojnega lovca samo še zaostruje, nič manj pa za Evropo, če že resno govori o turškem približevanju, ne bi smelo biti problematično Erdoğanovo ravnanje z manjšinami, človekovimi pravicami, svobodo tiska in demokracijo v vse bolj nestabilni državi. Turčija se namreč prav zdaj, ko jo Evropa najbolj potrebuje, sama pogreza v krizo in celo v nekakšno mini državljansko vojno s Kurdi na svojem ozemlju.
Evropski bianco ček
Pri vseh teh vprašanjih bi morala Evropa, namesto da Turčiji za ustavitev begunskega vala potiska v roko »bianco ček«, kot pravi Özdemir, Erdoğanu jasno povedati, da je sicer pripravljena okrepiti sodelovanje pri reševanju begunske krize in tudi pri sprejemanju beguncev, vendar ne za ceno porajanja novih beguncev in novih krivic. Na primer z zaostrovanjem kurdskega konflikta na jugovzhodu Turčije ali pa za ceno drsenja Turčije v vse bolj avtoritarno državo, v kateri se utegnejo tudi begunski centri, ki naj bi jih ustanovili z denarjem Evropske unije, že jutri spremeniti v nekakšna palestinskim podobna taborišča, iz katerih bodo ljudje še naprej bežali v Evropo ali kamor koli drugam.
Če Evropa namreč v pogajanjih s Turčijo tega ni sposobna zagotoviti, tvegamo, da bomo namesto stabilne in demokratične Turčije, ki jo za reševanje celotnega bližnjevzhodnega problema, in ne le begunske krize, tako nujno potrebujemo, hitro dobili zelo nestabilno in celo notranje razklano državo, ki bo precej tudi sama postala velik problem. Kajti že zdaj bi moralo biti Evropi jasno, da se v Turčiji nič ne zgodi brez vednosti vse bolj avtoritarnega predsednika in da Ankara tudi begunsko dramo spretno izkorišča za doseganje svojih ciljev. Država ne le da tolerira obstoj tihotapskih tolp, ki na veliko služijo s prevažanjem beguncev, ampak po Özdemirjevih besedah z njimi živi celo v nekakšni simbiozi. Tihotapski uradi namreč niso tajni, javnost pozna njihove naslove, pa vendar se vsem tem tolpam nič ne zgodi. Kar je prvovrstno sprenevedanje.
Konec lažne igre
Ker tudi Turčija zagotovo potrebuje Evropo, bi se po Özdemirjevih besedah obe strani končno morali nehati sprenevedati. Evropska unija naj se neha pretvarjati, da ima Turčija, taka kot se kaže zadnje čase, resne možnosti za članstvo v EU, Turčija pa bi se morala nehati pretvarjati, da si prizadeva za članstvo v EU, čeprav zanj v resnici ni pripravljena storiti nič, v praksi pa se celo vsak dan bolj oddaljuje od Evrope. To vse bolj neresno politično igro, ki ne vodi nikamor, in za kateri tako Bruselj kot Ankara v begunski krizi zgolj skrivata vsak svoje prikrite interese, bi bilo treba kar se da hitro končati, odnose pa zastaviti povsem na novo. Sicer se bo Turčija le še vse bolj oddaljevala od Zahoda.
