Tiskane izdaje
Berlin – V težkem evropskem položaju po britanski odločitvi za izstop iz EU nemška kanclerka z obsežno diplomatsko pobudo pred septembrskim vrhom »žalujočih ostalih« gotovo želi pomagati pri iskanju rešitev in večje enotnosti evropske sedemindvajseterice. Vsaj iz vzhodne Evrope pa nanjo letijo težke obtožbe, in to ne le zaradi begunske krize.
Poljski zunanji minister Witold Waszczykowski Nemčiji očita egoistično zunanjo politiko in za kronski primer navaja gradnjo plinovoda iz Rusije v Nemčijo pod Baltskim morjem, daleč stran od dosedanjih tranzitnih držav, kot sta Ukrajina ali Poljska. »To škoduje evropski solidarnosti,« je izjavil še pred petkovim obiskom kanclerke v Varšavi, prepričan, da gre za politične, in ne gospodarske računice.
Poljski šef diplomacije iz vladajoče stranke Zakon in pravičnost je ostro kritiziral tudi dvome nekaterih nemških politikov o krepitvi navzočnosti sil severnoatlantske vojaške zveze v vzhodnoevropskih državah. Pred julijskim varšavskim vrhom Nata, na katerem so se dogovorili o nastavitvi rotirajočih bataljonov v Poljski, Litvi, Latviji in Estoniji, je nemški socialdemokratski zunanji minister Frank-Walter Steinmeier svaril pred rožljanjem z orožjem.
Krščanskodemokratska kanclerka se lahko izvzame vsaj iz zadnje obtožbe, saj pod njenim vodstvom Nemčija prevzema poveljstvo nad enim od omenjenih bataljonov, na eni prejšnjih postaj svoje evropske turneje pa je v Estoniji baltskim državam obljubila vsakršno pomoč.
Po ruski aneksiji Krima in posredovanjih na vzhodu Ukrajine se nekdanje države Sovjetske zveze z velikimi ruskimi manjšinami počutijo še posebno ogrožene, in čeprav Rusija ta čas izvaja velike manevre ob meji z Ukrajino, je na napoved Natovih bataljonov s po tisoč vojaki na Baltiku ter na Poljskem odgovorila z načrtovanjem desetkrat in več močnejših divizij na svoji strani meje.
Želi si konstruktivnih
»Vsi v Evropi si ne morejo privoščiti politike, kakršno predlaga Nemčija, številne države, med njimi tudi Poljska, imajo zelo omejene kapacitete in možnosti,« je povedal poljski zunanji minister. Večina vzhodnoevropskih držav odločno zavrača prerazporeditev beguncev, ki jo zagovarja Nemčija.
Za številne Nemce je takšno zatiskanje oči pred nesrečo žrtev vojn in preganjanja egoizem, nekaterim Vzhodnoevropejcem in še posebno Poljakom pa očitajo tudi pretiran nacionalizem. Sedanji vladi v Varšavi pripisujejo celo poskuse ponovnega pisanja zgodovine, potem ko so na vodstvo državnega zgodovinskega inštituta imenovali človeka, ki je za poljski pogrom nad 340 judovskimi prebivalci Jedwabneja obtožil Nemce.
Pri begunski krizi in nekaterih drugih vprašanjih pa so do Nemcev enako kot Poljaki nerazumevajoči tudi Čehi, Slovaki ali Madžari. V Pragi, kamor se je odpravila pred Varšavo, so kanclerko pričakali demonstranti z žvižgi in napisi »Merkel mora stran!«. V Berlinu se nekateri že zavzemajo, da bi Bruselj državam, ki nočejo sprejemati beguncev, odtegnil evropska sredstva, katerih glavna plačnica je še vedno Nemčija.
Po njihovem prepričanju so številni Vzhodnoevropejci pozabili, da je tedanji Zahod tudi njim pomagal med osvobajanjem izpod sovjetskega bloka. Madžarska, nasprotno, proti današnjim beguncem pravkar naznanja gradnjo še višjega zidu na svojih mejah.
Zmogli bomo? Ne!
Ob vseh teh medsebojnih obtoževanjih še ni mogoče videti, kako bodo voditelji Evropske unije sploh našli pravi recept za razvoj po odhodu Velike Britanije, še posebno ker imajo svoje posebne zamere na račun Nemčije tudi nekatere članice skupne evropske valute, med njimi Italija in Francija.
V soboto se bo kanclerka Angela Merkel v brandenburškem gradu Meseberg o prihodnosti EU pogovarjala tudi s slovenskim premierom Mirom Cerarjem, v družbi s kolegi iz Avstrije, Hrvaške in Bolgarije pa morda tudi ne bodo mogli mimo begunske krize in drugih spornih vprašanj. Bolgarski premier Bojko Borisov ob dogodkih v Turčiji v nemških medijih že opozarja na možnost novega begunskega navala, avstrijski minister za obrambo Hans Peter Doskozil pa nemško politiko »Zmogli bomo!« imenuje za neodgovorno. Navaja, da so leto v njegovi državi registrirali že sto tisoč migrantov, večinoma ne z bližnjevzhodnih vojnih območij, temveč iz Nigerije in Eritreje.
