Laburisti pod Corbynom drsijo v irelevantnost

Od zadnje zmage laburistov na britanskih volitvah mineva enajst let. Verjetnost, da se lahko pod Jeremyjem Corbynom vrnejo v čase stare slave, je čedalje manjša. Namesto tega se soočajo z resno nevarnostjo, da kot politična sila postanejo irelevantni, izključen pa ni niti njihov razpad.

Odkar je Tony Blair leta 2005 popeljal stranko do tretjega zaporednega mandata, je ta zamenjala štiri voditelje. Nazadnje po lanskem odstopu Eda Milibanda. Nihče ni resno verjel v to, da lahko Jeremy Corbyn postane njegov naslednik. Dolgoletni poslanec, zagovornik visokih davkov, razorožitve, demokratičnega socializma, brez kakršnih koli izkušenj na višjih položajih ali v vladi, je bil protestni, »antiestablišmentski« kandidat. Takšen, ki sicer dolgočasnim strankarskim volitvam doda nekaj ideološke raznolikosti. Po vsem sodeč bi moral izgubiti, a ni.

V soboto je ponovil svoj lanski uspeh, tokrat s še večjo večino glasov. Njegov protikandidat Owen Smith, ki je Corbyna na volitve izzval zaradi porazne kampanje pred britanskih referendumom o EU in dejstva, da stranka v času njegovega vodenja ni uspela izboljšati položaja v primerjavi z vladajočimi torijci, ni imel nobene možnosti. Corbynovi privrženci so znova dokazali svojo izjemno sposobnost mobiliziranja glasov, laburisti pa so v iskanju odgovorov na ključna vprašanja britanske sedanjosti in prihodnosti kot prava stranka večne opozicije še enkrat izbrali ideološko čistost pred izvoljivostjo. Kot je za Daily Beast zapisal komentator Alex Massie, zmage na volitvah v svetu Jeremyja Corbyna ne pomenijo nič. Nič čudnega torej, da ga večina britanskih volivcev ne vidi kot osebo, ki bi lahko nekoč prevzela vodenje države.

Vrtenje v krogu

Kaj je nastalo iz levosredinske sile, ki je pod Tonyjem Blairom trikrat zmagala na volitvah? Podporniki novega starega voditelja bi dejali, da »prava« levica. Toda kot v Spectatorju poudarja kolumnist Nick Cohen, ta oznaka pogosto nima nikakršne substance, v nobenem primeru takšne, kot jo je imela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je imela podporo vplivnih intelektualcev. Corbynu so v zadnjem letu hrbet obrnile mnoge znane osebnosti, med njimi Joseph Stiglitz in Thomas Piketty. »Ugotovili so, da je corbynizem samo osebnostni kult, ki temelji na sloganih, ne pa program, kako reformirati državo,« pojasnjuje Cohen. Pooseblja ga vse, kar je banalno, konspirativno, utopistično in zlovešče.

Nekoliko bolj ironičen odgovor na vprašanje poda karikatura, objavljena v konservativem Daily Telegraphu. Na njej ostarela gospa sprašuje policista, če jo lahko usmeri na kongres laburistov. Policist ji ustreže: »Zavijte levo, nato znova levo, nato še enkrat levo in zagledali ga boste na vaši levi.« Njen avtor ni želel opozoriti le na skrajnost strankine pozicije, ampak dejstvo, da se ta že lep čas vrti v krogu.

Boj za člane in volivce

Pričakovati je, da bodo razmere v laburistični stranki s Corbynovo ponovno izvolitvijo kmalu dosegle novo dno. Pozivov k enotnosti bo veliko, a ne bodo prav iskreni. Med njenimi člani sedaj obstaja tako velik prepad, da je težko govoriti o eni stranki. Njeni zmerni člani se počutijo čedalje bolj marginalizirani, a do naslednjih volitev ne morejo storiti praktično nič. Nekatere od njih zelo odkrito v svoje vrste vabijo liberalni demokrati, ki čedalje bolj verjamejo v to, da lahko zavzamajo prostor, ki je v britanskem političnem prostoru nekoč pripadal novemu laburizmu. Pozivajo k razpisu še enega referenduma, tokrat o izstopnem dogovoru med Britanijo in EU. Boj poteka tudi za tradicionalne volivce levice, ki v nasprotju z nasveti laburistov junija niso glasovali za obstanek države v EU. Na te prežijo zlasti v Ukipu, evrofobični britanski stranki neodvisnosti.

V vrstah vladajoče konservativne stranke medtem težko zadržujejo zadovoljstvo nad razpletom tekme za novega voditelja laburistov, kar samo po sebi dovolj pove o učinkovitosti britanske opozicije. Katera vlada pa si ne bi želela nasprotnika, kakršen je Jeremy Corbyn?