Tiskane izdaje
Poseči v ustavo in v njej določiti odvzem državljanstva ni samo politična poteza, ampak je še bolj nazorski preobrat. Po terorističnih napadih 13. novembra v Parizu se francoska politično-medijska javnost ves čas ukvarja z vprašanjem, kako se učinkovito postaviti po robu terorizmu − in se vrti predvsem okrog vprašanja izrednih razmer in odvzema državljanstva. Jutri bodo razpravo odprli tudi poslanci v narodni skupščini.
Novi časi menda kličejo po novem redu ... Da bodo spremenili ustavo (iz leta 1958), je francoski predsednik François Hollande napovedal tri dni po novembrskih terorističnih napadih v Parizu, v katerih je umrlo 130 ljudi, okrog 350 pa jih je bilo ranjenih.
Že čez dober mesec je bil nared osnutek ustavnega zakona o varovanju države, jutri bodo začeli o njem razpravljati v narodni skupščini. Vsebuje dva člena, po katerih bodo definirali izredne razmere in določili odvzem francoskega državljanstva (rojenim) Francozom (z dvojnim državljanstvom), ki bodo obsojeni zaradi hudih terorističnih dejanj. Napovedana revizija ustave močno vznemirja in odpira številna politična in filozofska vprašanja o tem, kakšna bo Francija v prihodnje. Vladajoča levica se lomi kot še nikoli.
Francoski politiki pišejo knjige
Pred dnevi je odstopila ministrica za pravosodje Christiane Taubira, ki je v slabih štirih letih v vladi doživela marsikaj: tudi banane so ji metali nespodobni državljani. Svojo namero, da se umika iz vlade, je tik pred zdajci zaupala le predsedniku države Françoisu Hollandu, podobno kot je bila do konca skrivnostna o izdaji svoje nove knjige Murmures à la jeunesse.
V esejističnem pisanju, ki je v ponedeljek oziroma pet dni po njenem odstopu z vladnega stolčka izšlo v 40.000 izvodih, med drugim razlaga, zakaj odvzema državljanstva ne bi smeli vpisati v ustavo. S svojim peresom se je obregnila ob gotovo »neučinkovitost« in »nevarnost« napovedanega ukrepa in, kakor so jo citirali pri Mondu, pomenljivo zapisala: »Dovolimo si reči: družba se mora biti sposobna znajti s svojimi državljani. Kakšen bi bil svet, če bi vsaka država izganjala državljane, rojene na njenih tleh, ker bi ti veljali za nezaželene? Bi si morali zamisliti nekakšen zbirni center za odpadke, kjer bi jih nato odbirali?«
Nevarnost, da bi nekateri ljudje tako ostali brez domovine, je velika, politična in moralna odgovornost francoske politike zatorej ogromna – sploh ker odvzem državljanstva naj ne bi grozil samo zločincu, ki bi zakrivil teroristično dejanje, ampak, kakor zdaj interpretirajo vladajoči politiki, tudi tistemu, ki bi ga organiziral.
Taubirajeva – ki je iz vlade odšla zato, »ker se je treba boriti proti temu, da bi intelektualno kapitulirali« ... »Francija je vendarle država Descartesa, razuma« – opozarja na nujnost ločevanja med zločinom in deliktom ter svari pred diskriminatornim obravnavanjem nekaterih Francozov (z dvojnim državljanstvom) v odnosu do drugih Francozov. Hkrati ji je žal, da levica pozablja na svoje socialne boje. To bi morala biti njena prva obsesija, saj je znano, da so prav skromne socialne razmere pogosto odlično gojišče za terorizem.
Foto: Remy de la Mauviniere/AP Pictures
Razklana levica
Tako kot se Taubirajeva ne prepoznava več v politiki predsednika Hollanda in predvsem premiera Manuela Vallsa, podobno se od njiju odmika nemalo strankarskih kolegov in nič drugače ni med volivci socialistične stranke. Nekateri verjamejo, da bi bil odvzem državljanstva prava kazen za teroristični zločin, drugi so prepričani, da se je francoska družba znova ujela v past: vprašanja o identiteti da ne morejo voditi v pravo smer, sploh ker je to tema, ki jo je spodbujal nekdanji desničarski predsednik države Nicolas Sarkozy. In zapisati v ustavo nekaj, kar bi lahko zadevalo samo nekaj ljudi, je prav tako več kot samo neprimerno ...
Velik val ogorčenja je pljusknil še po tem, ko je premier Manuel Valls pred dnevi v intervjuju za BBC dejal, kako bi lahko izredne razmere trajale, vse dokler ne bo Islamska država dokončno uničena. Neredki za povrhu mislijo, da ukvarjanje z ustavo ne pomeni drugega kot odmikanje od resničnih problemov, socialnih in ekonomskih. Svoje stališče imajo tudi Francozi z dvojnim državljanstvom: nekateri nočejo, da se javnost zdaj toliko ukvarja z njimi, medtem ko drugi pomirjajo, češ da se ne počutijo kot tarče, saj ne nameravajo zagrešiti terorističnih dejanj.
Javni poziv
Pod odprto pismo, v katerem pozivajo poslance, naj zavrnejo predlog ustavnega predloga, so se podpisala nekatera prepoznavna imena, kot so Thomas Piketty, Jacques Attali, Daniel Cohn-Bendit in drugi. Opozarjajo na temeljno: vsi ljudje morajo biti enaki pred zakonom in imeti zagotovljene osnovne človekove pravice. Napovedane poteze je zatorej treba zavreči v imenu svobode, republike, francoskega naroda, demokracije, enakosti vseh Francozov ...
Podpisniki so prepričani, da je pred poslanci eno najpomembnejših glasovanj njihovega političnega življenja, zato naj poslušajo svojo vest. In treba da je govoriti resnico: v izvirni različici je, kot pojasnjujejo pri Mondu, morebitni »odvzem zadeval samo Francoze, ki imajo še kakšno državljanstvo«, po zadnji vladni verziji pa grozi (po zakonu in ne z ustavo) odvzem »vsakemu Francozu zaradi zločina in že za delikt, ki pomeni hud napad na življenje v Franciji«.
Številni razumni glasovi in tudi državni svet svarijo, kaj bi to lahko pomenilo v bolj zaostrenih časih in pod kakšno avtoritarno oblastjo: nihče ne bi smel nikoli ostati brez domovine.
