Leto, ki je spremenilo etično substanco države

Evropa se nepovratno zapira, Slovenija pa s svojo (proti)begunsko politiko postaja pridružena članica višegrajske skupine.

pet, 16.09.2016, 10:00
Politične korektnosti »osvobojeni« diskurz je iz ulic vstopil v medije in hitro tudi v politiko. Ta je »zajezila« trenutek in posvojila orbanistično metodologijo.

Minilo je leto dni, odkar so prve skupine beguncev prestopile hrvaško-slovensko mejo. V tem letu dni se ni dogajalo nič, zgodilo pa se je ogromno. Slovenska vlada je med kričanjem ob bolečini drugega na meji s Hrvaško hladnokrvno potegnila kolute rezalne žice in porušila zid politične korektnosti.

Ko so prvi begunci in migranti sredi lanskega septembra pri Rigoncah in na Obrežju prečili hrvaško-slovensko mejo, je Slovenija delovala presenečeno. Oblasti na tranzit tisočih in tisočih beguncev in migrantov niso bile pripravljene. Niti približno. In to kljub temu da bi moralo biti že površnemu spremljevalcu dogajanja v Siriji, Turčiji, Grčiji in ostalih državah na begunsko-migrantski poti proti obljubljeni deželi Nemčiji jasno, ne le da se bo begunski tok zaradi gradnje zidu in postavljanja bodeče žice na madžarsko-srbski in kasneje tudi na madžarsko-hrvaški meji preusmeril proti Sloveniji, ampak tudi točno kdaj in kje (in koliko). Že od prvega dne naprej je država improvizirala in krivdo za lastno nekompetentnost prenašala (ne le) na Hrvaško, ki se je na vrhuncu delovanja tako imenovane balkanske begunske poti dejansko vedla kot velikansko transportno podjetje.

Naivno upanje

Toda v prvih petih dneh − tako imenovani prvi begunski val − so begunci in migranti kljub zastojem na meji in prvim izbruhom ksenofobije čez Slovenijo potovali razmeroma hitro in brez prevelikih ovir. To so bili dnevi, celo tedni skrajno naivnega upanja, da bo humanizem ljudi močnejši od oportunizma in makiavelizma političnih elit. Tako evropskih kot slovenskih. Vlaki so utrujene Sirce, ki kar niso mogli verjeti, da sta svoboda in mir tako blizu, iz Celja vozili direktno na Dunaj. Nevladne in humanitarne organizacije so na terenu lahko popravljale sistemske napake države. Ljudi ni bilo veliko, policisti še niso bili utrujeni (prevedeno: nestrpni), lokalno prebivalstvo se je skupinam utrujenih popotnikov še bolj čudilo, kot se zgražalo nad njimi. Resnejši kaos v prvem podaljšanem »begunskem vikendu« dejansko sploh ni mogel nastati: iz ljubljanskih pisarn so prihajale kolikor toliko umirjene izjave. Pogledi slovenski politikov in načrtovalcev (proti)begunske in (proti)migrantske politike so bili tedaj še obrnjeni navzgor, proti Berlinu in Dunaju. Madžarski premier Viktor Orbán, tedaj osamljeni glasnik mračne, skrajno nacionalistične, ksenofobne, rasistične in do obisti egoistične politike, je tedaj (celo) v Ljubljani veljal za nekoga, ki … »gre predaleč«. Tedaj.

Po nekajtedenskem zatišju so sredi oktobra lani v Slovenijo − tako imenovani drugi begunski val − begunci in migranti začeli vstopati bolj množično. Po balkanski poti so se razširile novice, da se bodo meje kmalu nepredušno zaprle, po (ne le) Srednji in Vzhodni Evropi, ki se je hitro osvobajala občutka sramu in krivde, pa se je hitro širilo na pogon nevednosti in (praznega) strahu gnano sovraštvo. Razmere v Siriji so se po začetku ruskega bombardiranja slabšale iz dneva v dan. Turčija je množično trgovala s človeškimi življenji. S turških obal je na vzhodne egejske otoke septembra in oktobra lani na dan priplulo tudi več kot 10.000 ljudi. Tihotapski posli so cveteli bolj kot kdaj prej in ves čas je bilo jasno, da so vodeni od zgoraj navzdol, in ne nasprotno, kar se je po podpisu zloglasnega dogovora med Evropsko unijo in Turčijo letos spomladi tudi potrdilo s skoraj popolno zaustavitvijo »begunskega prometa«.

Odsotnost države

Kolone ljudi, ki so v že hladnih nočeh in jutrih morali dolge ure pešačiti iz Rigonc do namestitvenega centra v Brežicah, in tisoči premraženih ljudi, ujetih na nikogaršnji zemlji na starem mejnem prehodu med Slovenijo in Avstrijo v Šentilju, so najbolje simbolizirali (ne)delovanje slovenske države v dneh in tednih, ko je v Slovenijo − z namenom le prečkati jo! − vstopalo največ ljudi. V namestitvenih razmerah so vladale zelo slabe razmere. Več kot teden dni je trajalo, da ljudem ni bilo več treba pešačiti in so jih s slovenske južne na slovensko severno mejo začeli (neposredno) voziti z vlaki in avtobusi. Preverjanje identitete v imenu varovanja schengenskega območja je bilo površno, večkrat namenjeno le samemu sebi. Policisti, ki so se jim na meji s Hrvaško in Avstrijo pridružili tudi pripadniki Slovenske vojske, so bili iz dneva v dan bolj nervozni: ko so izstopili iz območja udobja, so se nekateri izmed njih začeli vesti kot žrtve, upravičene do maščevanja.

Begunci so postali glavna medijska in politična tema – pa čeprav je bil z resničnimi ljudmi na begu v stiku le zares majhno število ljudi. Sistematizirano se je krepilo vzdušje strahu. Ljudje niso imeli ne imen ne obrazov. Bili so številke. Državni, nacionalni, evropski (fiktivni) sovražnik številka ena. Vse bolj se je zaostrovalo tudi javno mnenje. Tu so pomembno vlogo odigrali mediji: številni novinarji so begunce obravnavali kot eksote, jim tiščali mikrofone in kamere naravnost v utrujene obraze in jih, nevedni in neuki, spraševali, zakaj bežijo.

Politične korektnosti »osvobojeni« diskurz je iz ulic vstopil v medije in hitro tudi v politiko. Ta je »zajezila« trenutek in posvojila orbanistično metodologijo. Na slovensko-hrvaški meji je začela rasti žična ograja − slovenska vlada je v kroničnem pomanjkanju refleksije in človečnosti humanitarno vprašanje prevedla v varnostno, na ta način postala del »višegrajske skupine« in se lahkotno odpovedala vsemu, kar naj (!) bi predstavljala po šivih razpadajoča Evropska unija. Schengen se je začel krušiti, zidovi in žice so postali »nova normalnost«, skrajna desnica je prvič po drugi svetovni vojni zadihala z zares širokimi in kisika polnimi pljuči. Po terorističnih napadih v Parizu in kasneje v Bruslju in Nici poti nazaj ni bilo več. Evropa se je začela nepovratno zapirati. Na pohod so krenile temačne sile, ki so se z robov prebile v družbeno (in politično) sredico.

Zaprtje balkanske poti in evropsko-turški dogovor


Slovenska vlada je v dogovoru z Avstrijo letos pozimi pripomogla k zaprtju grško-makedonske meje in, posledično, k zaprtju balkanske begunske poti. Temu je hitro sledil dogovor med Evropsko unijo in Turčijo, s katerim je Bruselj za šest milijard evrov usodo sto tisočih beguncev prodal Ankari. Ta je begunce ves čas uporabljala kot pogajalsko orodje, ki ji je − med drugim − prineslo tudi obljubo o odpravi vizumov za EU. Kljub spodletelemu poskusu vojaškega državnega udara pred dvema mesecema je Turčija v odnosu do EU trenutno v močnejšem položaju kot kdaj prej − EU je bistveno bolj odvisna od Turčije kot obratno. In tega se turški politiki in diplomati, tudi osebno užaljeni zaradi evropskega molka v prvih urah puča, zelo dobro zavedajo. In tega se − od tod že skoraj patološki strah pred novim »begunskim valom« in vrsta preventivnih ukrepov, ki spominjajo na vojno stanje − zelo dobro zavedajo tudi v Bruslju, ki je (ne le) v odnosu do Turčije po podpisu begunskega dogovora, celostni izdaji človečnosti in omahovanju v noči propadlega puča izgubil vso kredibilnost − tako etično, kot politično.

»Prizadelo nas je. Pravega prijatelja spoznaš v težavah, mar ni tako?« mi je pred dnevi v Ankari dejala ena vodilnih turških pogajalk z Evropsko unijo in načrtovalk begunske politike. »Zdaj vodilni evropski politiki ves čas hodijo k nam. Očitno je, da nas potrebujejo. Mi smo v noči puča izgubili zaupanje. Tudi turška javnost ga je. Dolgo bo trajalo, da bo most ponovno zgrajen. Toda če bo vizumski režim 'liberalizoran', se bodo odnosi hitro uredili,« mi je povedala diplomatka, ki je prepričana, da ponovne obuditve balkanske begunske poti, ki se je del Evrope tako boji, ne bo . Seveda pa je veliko odvisno od dogajanja v Siriji, še posebej v Alepu, kjer prekinitev ognja zdaj velja četrti dan.

Prijavi sovražni govor