Tiskane izdaje
Od leta 2000 se je v Sredozemskem morju, množičnem grobišču, utopilo skoraj 25.000 ljudi. Evropa je bila sprva aktivno-pasivna priča zločinu proti človeštvu, katerega žrtve odhajajo v smrt brezimne. Lani, sploh po sprejetju dogovora med Brusljem in Ankaro o vračanju beguncev v Turčijo, pa je pri reševanju »begunskega vprašanja« prevzela zelo aktivno vlogo.
Ko so pripadniki Slovenske vojske novembra lani na slovensko-hrvaški meji začeli postavljati žično ograjo, je od slovenskega vstopa v Evropsko unijo minilo že skoraj desetletje. V tem času smo se navadili, da v EU ni meja. Vsaj vidnih ne. Potovanje po Evropi, ki se je sicer po letu 2008 vse bolj pogrezala v gospodarsko, finančno, socialno in tudi politično krizo, je postalo preprosto, skoraj samoumevno.
O mejah, ograjah, bodeči žici in »krepitvi evropskih zunanjih meja« smo začeli razpravljati šele, ko so bile dejansko ogrožene. A nikakor ne zaradi beguncev in migrantov, ki so v letih 2014 in predvsem 2015 množično prihajali v Evropo. Begunci in migranti so nam s prebijanjem fizičnih meja dejansko dali vedeti, da evropske meje nikoli niso padle.
Diskurz – tako javni kot zasebni – se je hitro zaostril. Skrajna desnica se je osvobodila. Njen pogled na svet je pospešeno postal dominantna optika. Med temačno ulico in evropskimi dvori so se razlike hitro stopile. Namesto da bi v vsaki duši in hiši, v kateri je domoval vsaj še kanček človečnosti, bobnel glasen alarm, se je evropsko (beri: slovensko) jedro pospešeno radikaliziralo.
Obnašali smo se, kot da ljudje ne bi imeli imen, obrazov, usod, zgodb in prihodnosti. Še huje: do beguncev in migrantov smo se obnašali kot do jedrskih odpadkov. Kot da ne bi imeli niti kančka zgodovinskega spomina. Kot da smo vsi skupaj živeli v veliki, vsenavzoči laži, ki nam je zaradi svoje ekonomske podstati zameglila presojo in vsilila idejo, ki je četrt stoletja po sesutju železne zavese, med drugim, doživela klavrn propad z gradnjo zidu na madžarsko-srbski in slovensko-hrvaški meji.
Konjunktura in kriza
V prvih letih »konjunkture« na začetku 21. stoletja je bilo drugače. Visoka gospodarska rast in z njo povezani do obisti napihnjeni baloni so se hranili s ceneno delovno silo brez zavarovanja in pravic. Zunanje evropske meje so bile sorazmerno lahko prehodne – to je bila takrat oportunistična politična in, predvsem, ekonomska odločitev. Migranti so gradili špansko, grško, italijansko, britansko in tudi slovensko (začasno) zgodbo o uspehu. Evropska unija je bila za brezpravne in vsaj približno dostojnega življenja lačne ljudi iz nerazvitih okolij bolj privlačna kot kdaj prej.
A tudi takrat, ko so obmejni policisti, cariniki in pripadniki obalne straže v Sredozemlju in Rokavskem prelivu mižali na eno oko, so se migranti na poti v obljubljeno deželo množično utapljali ali so v gozdovih čakali na ilegalni prestop meja tudi po leto ali dve. Mnogi so bili že takrat postranska škoda evropskega gospodarskega čudeža, a se o njih ni govorilo.
Bili so industrijsko samoumevni.
Dobesedno.
Tako kot je bilo – in je še vedno – industrijsko samoumevno njihovo umiranje na poti proti Evropi.
Ko je udarila kriza in se je evropski jug pod pritiskom mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina, začel približevati tretjemu svetu, velik del Evrope pa je preplavila epidemija brezposelnosti (predvsem med mladimi), so migranti in begunci postali javni sovražnik številka ena. Postali so Judje 21. stoletja. Evropska unija je najprej sprejela prvi, nato še drugi dublinski sporazum, in tako uzakonila pravilo, da se morajo ilegalni migranti ob prijetju v EU vrniti v državo vstopa v Unijo. To je z naskokom najbolj prizadelo Grčijo, že tako največjo žrtev krize.
Begunci in migranti so ostali ujeti v najrevnejših mestnih četrtih Aten, kjer so postali žrtve policijskih in neonacističnih napadov. Niso mogli ne naprej v zahodno ali severno Evropo ne nazaj domov. Rasizem je z vzponom Zlate zore in radikalizacijo Nove demokracije postal uradna grška politika. Po državi so pod budnim očesom Bruslja zrasli tako imenovani namestitveni centri za migrante, dejansko koncentracijska taborišča.
Ko je konec januarja lani na grških parlamentarnih volitvah slavila levičarska Siriza, ki je vseskozi zagovarjala humano begunsko politiko, se je odprla tako imenovana balkanska pot, po kateri je iz Turčije, velikega bazarja moderne človeške tragedije, in Grčije prek Makedonije, Srbije, Madžarske in pozneje Hrvaške ter Slovenije prek Avstrije proti Nemčiji in Skandinaviji lani potovalo na stotisoče beguncev.
***
Predsednik madžarske vlade Viktor Orbán, populist, ki že vrsto let odkrito koketira s fašizmom, nas je moral opomniti, kako šibka in krhka je iluzija odprte Evropske unije. Julija lani je na madžarsko mejo s Srbijo in kmalu tudi s Hrvaško poslal vojake, policiste in zapornike, ki so 26 let po padcu berlinskega zidu na ravninski meji z nekdanjo Jugoslavijo »hitro in učinkovito« postavili kovinsko ograjo, berlinski zid 21. stoletja. Evropa je, vsaj navzven, delovala presenečeno. Celo zgroženo. Tudi predsednik slovenske vlade Miro Cerar je proti Budimpešti poslal nekaj ostrih sporočil.
Manj kot tri mesece pozneje je tudi sam – in to prav na Madžarskem – naročil na desetine kilometrov kolutov rezilne in bodeče žice, s katero je pod pritiskom Avstrije in Nemčije zarezal v srce pokrajine ob slovensko-hrvaški meji. Tamkajšnji prebivalci so takšne prizore nazadnje videli med drugo svetovno vojno.
Nacionalizem – edina preživela ideologija
Skrajno nehumano in necivilizirano »branjenje evropskih meja pred vdori barbarov« nikakor ni lastno le Orbánu in Cerarju. Evropa se že vrsto let sistematično obdaja z zidovi, bodečimi žicami in stražnimi stolpi ter se tako spreminja v luksuzno taborišče za izbrance, ki so imeli srečo, da so se rodili tam, kjer njihovih domov ne bombardirajo vojaška letala, njihovih žena, hčera in sester ne posiljujejo pripadniki skrajnih milic, v njihovih mestih pa je na voljo dovolj vode, hrane, odej in trdnih streh za veliko večino prebivalcev. Da o pametnih telefonih in veliki izbiri televizijskih resničnostnih šovov, ki jo imajo za zidovi evropske trdnjave na voljo njeni privilegirani taboriščniki, niti ne govorimo.
Begunska tragedija je lani doživela vrhunec. Ker je vstopila (in kolikor se le da hitro tudi izstopila) tudi na slovenska tla, je postala domača zgodba in ena glavnih notranjepolitičnih tem. Podobno je bilo po Evropi, a takšnega šoka, kot ga je bilo čutiti v Sloveniji in drugod po rasno homogeni nekdanji komunistični Evropi, ki jo z zamudo prežema stockholmski sindrom, ni bilo mogoče čutiti nikjer drugje. Visoko ceno nacionalizma, etnocentrizma in ideološke ortodoksnosti vedno in povsod plačuje tisti drugi. Begunci so hoteli le prečkati Slovenijo, ta pa je ukradla njihovo tragedijo in trpela – sama.
Za tiste, ki so se z vso silo postavili na branike 19. stoletja, je bila begunska tragedija kot naročena.
Toda ne gre pozabiti, da je begunska (in migrantska) zgodba permanentna. Da je bila lani le bolj »intenzivna« in da so begunci nehote opozorili nase tudi tam, kjer do zdaj niso imeli neposrednega stika z vojnami v Siriji, Afganistanu, Somaliji in Jemnu, kaosom v Iraku, notranjim konfliktom v Pakistanu, uničujočimi podnebnimi spremembami v Sahelu in Bangladešu ter vojaško hunto v Eritreji.
Bazar človeške tragedije
Ko je Evropska unija na začetku decembra lani sklenila pakt s Turčijo, se je začarani krog spremenil v centrifugo. Po dolgih in mučnih mesecih impotentnega evropskega prerekanja o »rešitvi begunskega vprašanja« se je vrh EU namreč odločil znebiti odgovornosti za življenja beguncev z zajetno podkupnino Ankari in »prenosom pooblastil« na svojega, milo rečeno, zadovoljnega in zadovoljenega podizvajalca.
Evropski dogovor s Turčijo je bil večplastna tragedija in poraz. Najbolj za begunce. Šest milijard evrov, kolikor jih je za »rešitev begunskega vprašanja« z drugimi številnimi političnimi ugodnostmi prejela Turčija, je veliko večino beguncev zadržalo onkraj zunanjih evropskih meja in grobo ustavilo njihovo iskanje boljšega življenja, ali pa so jih prisilile v iskanje novih, še bolj tveganih poti.
Najprej so begunce razčlovečili domači klavci in regionalni ter globalni geostrategi. Potem jih je razčlovečila še Evropa, ki je nasedla turški pogajalski taktiki, v kateri so bili begunci uporabljeni kot dragoceno pogajalsko orodje.
Hkrati je bil dogovor Bruslja z Ankaro še en poraz Evrope: ne le zato, ker (spet) ni mogla najti skupnega odgovora na eno ključnih vprašanj našega časa, ampak predvsem zato, ker se je v slogu tretjerazrednih tranzicijskih »podjetnikov« odpovedala še ostankom svojega humanizma in vsega, v kar je dolgo poskušal verjeti svobodni svet. Poleg tega se je Evropa zavestno odpovedala svojim pravicam in svoboščinam, kar je v svetu po 11. septembru 2011 in 13. novembru 2015 postalo pravilo. V New Yorku. V Parizu in Bruslju. V Ljubljani.
Zmagovalec kravje kupčije je bil znan vnaprej. Z božjim sindromom iz dneva v dan bolj okužen turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je dobil vse, kar je hotel. Najprej je slavil na ponovljenih parlamentarnih volitvah, ki jih je izsilil s pomočjo vsiljenih izrednih razmer in ponovnega odprtja konflikta s Kurdi, ker svoje dolgoletne avtoritarne vladavine nikakor ni hotel prekiniti z vstopom v koalicijsko vlado. Nato je s sestrelitvijo ruskega vojaškega letala tudi fizično vstopil v sirsko vojno in se z geostrateško smrtno nevarno potezo poskusil javno predstaviti kot »globalni igralec«.
Ankara je več mesecev ne samo dopuščala, ampak tudi spodbujala begunce na njihovi poti proti Evropski uniji. Za takšno »politiko«, ki je spretno preigravala nemočno in statično evropsko obrambo, je bila Turčija – namesto da bi jo kdo vprašal po zdravju – bogato nagrajena.
Svobodna, odprta, strpna in napredna Evropska unija je postala antiteza same sebe.
