Lov na rdeči oktober

Stoletnica oktobrske revolucije v Rusiji spet obuja razpravo o Leninovem pokopu.

tor, 07.11.2017, 06:00

Na današnji dan pred sto leti se je v Petrogradu, današnjem Skt. Peterburgu, začel eden najpomembnejših dogodkov prejšnjega tisočletja. Kako se okrogle obletnice oktobrske revolucije spominjajo v širši domovini njenega voditelja Vladimirja Iljiča Uljanova?

V tistih delih nekdanje Sovjetske zveze, kjer je obletnica oktobrske revolucije še vedno praznik, so tudi uradno obeleželi stoti rojstni dan tistega ruskega državnega prevrata, ki je obetal, da bo tudi drugod nekoč oblast pripadla proletariatu. V Minsku so predstavili posebno poštno znamko, posvečeno »100 gadou kastričnickaj revaljuciji«. Pridnestrska republikanska banka, nacionalna banka tega zamrznjenega konflikta, ki je uradno del moldavskega ozemlja, pa se je okrogle obletnice spomnila z izdajo omejene količine spominskih kovancev in bankovcev za en, pet in deset pridnestrskih rubljev. Od drugod o podobnih dogodkih ne poročajo, saj na vsem postsovjetskem prostranstvu obletnico oktobrske revolucije proslavljajo le še v Belorusiji in samorazglašeni avtonomiji Pridnestrje, ki so jo »mednarodno« priznale le tri podobne »državne« tvorbe: »gruzijski« Abhazija in Južna Osetija ter »azerbajdžanski« Gornji Karabah.

Do nedavnega so obletnice »velikega oktobra« uradno proslavljali še v Kirgiziji, a se je njihov predsednik Almazbek Atambajev konec prejšnjega meseca odločil, da je temu konec. A ker ni hotel ljudstvu odvzeti dvodnevnega praznika, se po novem v tej srednjeazijski državi 7. in 8. novembra spominjajo, kako so se eno leto pred oktobrsko revolucijo Kirgizi uprli ruskemu imperiju.

»Če še sama Moskva ne spoštuje svoje lastne zgodovine, zakaj bi jo potem moral Biškek, nam sporoča Atambajev,« je pred dnevi ugotavljal ruski komentator. V Rusiji so namreč zadnji ostanek tega praznika odpravili leta 2005, ko tudi 7. november ni bil več dela prost dan, dvodnevno praznovanje pa so ukinili že leta 1992. Dve leti pred tem je v čast »velikemu oktobru« po moskovskem Rdečem trgu hrumela še zadnja mogočna vojaška parada. Te so običajno spremljale vsakoletna spominjanja na revolucijo, ki se je začela 25. oktobra po njihovem starem koledarju. Ker je nova sovjetska država že leta 1918 prešla na gregorijanski koledar, so se velikih oktobrskih dogodkov že od vsega začetka spominjali novembra. Obletnice so začeli uradno slaviti že leto po samem puču, leta 1927 pa so prebivalcem Sovjetske zveze praznovanje podaljšali na dva dneva.

Moskovske oblasti so dovolile, da bo danes v središču mesta potekal shod v spomin na dogodke izpred 100 let, ki ga pripravlja ruska komunistična partija. Lani se je na podobni prireditvi zbralo okoli dva tisoč ljudi, je pa res, da je k »številčnosti« udeležencev prispevalo zelo neprijazno vreme. Komunisti so letos vlado obtožili, da namerno posveča izjemno malo pozornosti tej visoki obletnici. Pač pa se je njihov dolgoletni voditelj Genadij Zjuganov pohvalil s pozdravnim pismom, ki mu ga je poslal prvi sekretar centralnega komiteja komunistične partije Kube Raúl Castro, v njem pa svojemu »dragemu tovarišu« zapisal, da je velika oktobrska revolucija vplivala na borbo za neodvisnost, dekolonizacijo in samoopredelitev narodov, zato so njeni ideali še danes aktualni.

Putin: »dramatični dogodki, ki so razdelili narod«

Da je imela oktobrska revolucija velik mednarodni vpliv, meni tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Prejšnji mesec je na srečanju mnenjskega središča Valdajski klub izjavil, da so bili številni dosežki na Zahodu odgovor na izziv Sovjetske zveze. »Mislim na izboljšanje življenjskih standardov, vzpostavitev močnega srednjega razreda, reforme trga dela in socialne sfere, razvoj izobraževanja, zagotavljanje človekovih pravic, med njimi pravic žensk in manjšin, konec rasne segregacije, ki je še pred nekaj desetletij sramotna praksa v številnih državah, vključno z ZDA,« je povedal Putin. A to so po njegovih besedah zgolj nekateri pozitivni učinki revolucije, katere rezultati nikakor niso bili enoznačni, saj »vidimo, kako so tesno prepletene njene negativne in, treba je priznati, tudi pozitivne posledice«. Ko se je ruski predsednik nekaj dni pozneje srečal s predstavniki civilne družbe in borci za človekove pravice, je izrazil upanje, da bodo stoto obletnico petrograjskih dogodkov ljudje dojeli kot simbol konca razkola, ki ga je povzročila. »Po mojem mnenju bo na ta datum naša družba potegnila črto pod dramatičnimi dogodki, ki so razdelili državo in narod, in bo ta dan postal simbol zmage nad tem razkolom, simbol skupnega odpuščanja in sprejetja naše zgodovine takšne, kakršna je - skupaj z velikimi zmagami in njenimi tragičnimi stranmi,« je povedal Putin.

Shod komunistične stranke to nedeljo v Moskvi. Foto: Mladen Antonov/AFP

Težave z Leninom

Prihajajoča stota obletnica revolucije je obudila tudi javno razpravo o tem, kaj narediti s truplom njenega voditelja, ki leži balzamirano v mavzoleju na Rdečem trgu. Ta se je začela že davnega leta 1989, dve leti in pol pred razpadom Sovjetske zveze, ko je ruski režiser Mark Zaharov v televizijskem pogovoru pozval k pokopu velikega revolucionarnega voditelja, ki je od svojih tovarišev zahteval skromnost in bi se zgrozil, kako ga posmrtno malikujejo. Po zlomu socializma takšne zamisli niso bile več heretične, Leninov pokop pa so na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja podpirali tudi tako pomembni politiki, kakor je bil Putinov mentor in župan St. Peterburga Anatolij Sobčak in njegov moskovski županski kolega Jurij Lužkov, ki je leta 1993 tedanjemu predsedniku države Borisu Jelcinu poslal celo pisnio prožnjo, naj mu dovolijo »ponovno vzpostaviti zgodovinski izgled Rdečega trga«. Sam Jelcin se je za to zamisel zagrel šele štiri leta kasneje, leta 1999 je napovedal ustanovitev posebne komisije za rešitev tega vprašanja, njegovo zamisel pa je podprl tudi tedanji poglavar ruske pravoslavne cerkve Aleksij II, ki je maja 1999 izjavil, da je »nemoralno, ker na Rdečem trgu poleg groba pripravljajo rok koncerte«.

Jelcinu, ki je na začetku tisočletja zapustil Kremelj, Lenina ni uspelo pokopati, njegov naslednik Putin pa je julija 2001 dejal, da tej zamisli nasprotuje. Po njegovih besedah bi to za številne ljudi pomenilo, da so »sledili lažnim vrednotam, si zastavljali lažne naloge in da je bilo njihovo življenje nesmiselno«. Putin sicer nima lepega mnenja o Leninu, kar je na lanskem srečanju z direktorji vodilnih ruskih raziskovalnih in izobraževalnih ustanov pokazal z izjavo, da so Leninove zamisli v končni instanci privedle do razpada Sovjetske zveze. Po njegovih besedah so Lenin in njegovi somišljeniki »položili atomsko bombo pod poslopje, ki mu je ime Rusija, in to je potem tudi razneslo. Tudi svetovna revolucija nam ni bila potrebna«.

Navkljub takšnemu mnenju sedanjega poglavarja Kremlja tam ne razmišljajo o tem, da bi Lenina končno pokopali. »To vprašanje ni na našem dnevnem redu,« je pred dnevi izjavil Putinov tiskovni predstavnik Dmitrij Peskov. Odzval se je na pozive k Leninovem pokopu, ki jih je bilo v zadnjem času slišati od ruskih politikov, ki so na povsem različnih svetovnonazorskih bregovih. Razpravo je z javnim pozivom na ruskem spletnem omrežju Telegram sprožil kontroverzni čečenski voditelj Ramzan Kadirov, podprla ga je pravoslavna fundamentalistka, nekdanja glavna tožilka na Krimu, zdaj pa poslanka v dumi Natalja Poklonska, kandidatka za predsedniško kandidatko in televizijska zvezdnica Ksenija Sobčak pa je izjavila, da bo Leninov pokop eden od njenih prvih ukrepov, če bo izvoljena za novo predsednico države. »Po tem, ko sta Leninov pokop predlagala Sobčakova in Kadirov, je eden od mojih znancev opozicionalcev zapisal: 'Če sta ta dva proti Leninu, sem jaz za',« je včeraj v izjemno duhovitem, a tudi poučnem komentarju z naslovom Preklete mumije zapisal komentator časnika Kommersant Stanislav Kučer.

Prijavi sovražni govor