Tiskane izdaje
Bruselj – Za politiko na ravni EU so volitve v Franciji tako tveganje za evropski projekt kot tudi priložnost za nov začetek z novim proevropskim predsednikom v Elizejski palači.
Javnomnenjske raziskave sicer ne napovedujejo uspeha nacionalistke Marine Le Pen in radikalnega levičarja Jean-Luca Mélenchona v drugem krogu, če bi se eden od njiju v njem pomeril s socialno-liberalnim Emmanuelom Macronom ali konservativnim Françoisem Fillonom, a izključiti ni mogoče niti »najbolj črnega scenarija«. Po njem bi volivci v končnici čez dva tedna izbirali med – dvema skrajnežema. Približevanje Mélenchona vodilnim kandidatom v zadnjih tednih je na finančnih trgih že povzročalo kar nekaj nemira.
Le Penova in Mélenchon
Prepričan je, da bi s še več socialne države, javnimi programi zaposlovanja in hitrejšim upokojevanjem rešili največje francoske težave. Francija je sicer po nezaposlenosti mladih bolj podobna kriznemu jugu Unije kot uspešnemu evropskemu severu. Je bolj toga pri sprejemanju reform, zakon o delu ima več kot 2000 strani, ima šibko gospodarsko rast. Mélenchon s svojim gibanjem Nepokorjena Francija očita Nemčiji, da poskuša s svojo politiko disciplinirati in podjarmiti Evropo. Takšna »germanofobija« je očitna za oba skrajna pola francoske politike.
Le Penova ne bi samo izstopila iz območja schengenske meje, ampak bi Franciji vrnila suverenost tudi v gospodarstvu. Če bo zmagala, bi se – tako kot je storil britanski premier David Cameron – najprej pogajala z EU o novi ureditvi odnosov. Nato bi razpisala referendum o doseženem. Zagovarja tezo o škodljivosti evra – če bi ga v EU odpravili, bi v evropskem gospodarstvu po njenem mnenju spet lahko vzpostavili ravnotežje. Tudi Natu bolj ali manj jasno nasprotuje. Tako kot Mélenchon. Zanimivo je, da imajo v obeh skrajnih taborih veliko razumevanja za ravnanje Vladimirja Putina.
Macron zagovarja utrjevanje denarne unije. Foto: AFP
Fillon in Macron
Z vidika glavnega toka EU je Macron, še posebno po začetku zatona Fillona po izbruhu njegovih afer, najbolj zaželen zmagovalec. Številni vplivneži v Berlinu in Bruslju skoraj niso več skrivali naklonjenosti razmeroma mlademu centrističnemu kandidatu, ki ohranja konstruktivno držo in podpira EU. Marca ga je na obisk sprejela nemška kanclerka Angela Merkel. To, da je že kot minister za gospodarstvo v socialistični vladi Manuela Vallsa zagovornik gospodarskih in socialnih reform, je njegova prednost.
Macron v EU zagovarja utrjevanje denarne unije. Skladno s francosko tradicijo predlaga ustanovitev funkcije ministra za gospodarstvo in finance na območju z evrom. Je zagovornik francosko-nemškega partnerstva kot temelja EU. Skupaj z Nemčijo, v kateri bodo volitve jeseni, naj bi zasnovali globljo reformo Unije in evra. Da bi se zmanjšalo neravnotežje med vodilnima državama Unija, bi po njegovem mnenju Francija morala začeti prenovo. Brez tega bo Unija težko začela uresničevati velike projekte, načrtovane za prihodnost.
Z Le Penovo ali Mélenchom v Elizejski palači si je težko predstavljati konstruktivno evropsko politiko Pariza. To bi bila avtocesta v hudo krizo EU.
