Tiskane izdaje
Barcelona – Katalonski independentisti so lahko zadovoljni in jih mora hkrati skrbeti: vse tri politične stranke so na četrtkovih predčasnih volitvah v Kataloniji dobile 47,5-odstotno podporo, kar je toliko kot ob volitvah pred dvema letoma in kar jim zagotavlja večino, 70 poslanskih mest, v parlamentu v Barceloni.
Da to pomeni dva sedeža manj kot doslej, jim verjetno ne laska, kakor je očitno, da so volivci kaznovali in ponižali španskega premiera Mariana Rajoya. Po novem ima Ljudska stranka v katalonskem parlamentu samo še tri poslance.
Po zadnjih podatkih je v četrtek zmagal independentizem, čeprav je največ glasov pridobila unionistična stranka Državljani (Ciutadans). Kot je videti, jo je podprla dobra četrtina volivcev, kar pomeni, da bo imela v 135-članskem parlamentu po novem 37 sedežev. Za primerjavo: v dosedanji sestavi jih je imela 25. Na drugo mesto se je uvrstila independentistična Skupaj za Katalonijo, lista prebeglega predsednika Carlesa Puigdemonta, za katero je glasovalo 22 odstotkov volilnih udeležencev in bo imela po novem v parlamentu 34 poslancev. Na tretjem mestu je Republikanska levica Oriola Junquerasa, odstavljenega podpredsednika, priprtega v Madridu, ki si je z 21 odstotki volilne podpore utrla pod do 32 poslanskih sedežev. Potem ko je tudi levičarska CUP, ki hoče brezpogojno v neodvisnost, prepričala dobre štiri odstotke volivcev in si tako zagotovila štiri sedeže, bodo imeli independentisti v parlamentu 70 mest, torej večino, vendar dva manj, kot so jih dobili ob volitvah pred dvema letoma. Da je CUP izgubila kar šest poslancev, je hud udarec zanjo, saj po novem ne bo mogla več toliko izsiljevati Puigdemonta in Junquerasa, kot ju je.
Na strani političnih formacij, ki ob Državljanih zagovarjajo enotno Španijo, so se glasovi porazdelili takole: velika poraženka je Ljudska stranka, ki bo imela s štirimi odstotki podpore v parlamentu le tri poslance; doslej so imeli enajst. Socialisti so se odrezali bolje, podprlo jih nekoliko manj kot 14 odstotkov volivcev, kar pomeni, da imajo po novem 17 poslancev ali enega več kot v prejšnji sestavi parlamenta. Zato pa verjetno ne morejo biti zadovoljni levičarji v En Comú Podem, ki imajo po novem med volivci sedemodstotno podporo. Formacija, ki zagovarja pravico do samoodločbe, ne pa tudi neodvisnosti, bo v parlamentu predstavljalo osem poslancev oziroma tri manj kot do pred kratkim.
Poraz Maria Rajoya
Čeprav se je na predčasnih volitvah, kjer je bila volilna udeležba 82-odstotna, spet potrdilo, da je katalonska družba razklana na dva pola, se je tudi pokazalo, da je taktika španskega premiera Mariana Rajoya do uradne Barcelone zgrešena. Predsednik vlade je upal na to, da mu bo z avtoritarnim reakcionizmom uspelo zadušiti independentistično gibanje. Načrt se mu ni izšel, nasprotno, kaznovali in ponižali so ga še lastni volivci, ki jih je precej prebežalo k Državljanom. Podpornikov španskega konservativizma med Katalonci resda nikoli ni bilo prav veliko, a še pred petimi leti je bilo konservativcev iz Ljudske stranke v katalonskem parlamentu devetnajst. Kot je razumeti, Rajoyu zadnje čase pogostejši obiski Katalonije niso pomagali, čeprav je verjel in bodril privržence, kako je »zgodovina na njihovi strani«. Očitno se je sedanjost, tudi independentistom v poduk, obrnila na stran Državljanov, ki so zdaj stranka z največjo podporo v Kataloniji. Vse bolj vsešpanska stranka – po špansko Ciudadanos in po katalonsko Ciutadans – izvira iz Barcelone, kritiki (na levici) pa jo opisujejo kot populistično stranko brez programa, ki da je veliko ideološko pomešala med seboj, predvsem pa je pred komaj dobrim desetletjem nastala kot odgovor na gibanje Indignados (Ogorčeni). Medtem ko so ti zadnji klicali k levičarski revoluciji in se nato v Španiji »formirali« v Podemos, stoji za Ciudadanos menda veliki kapital.
In Carles Puigdemont?
V taboru independentistov je medtem osrednje vprašanje, ali se bo Carles Puigdemont, ki bi mu kot zmagovalcu med njimi lahko pripadal položaj predsednika vlade, vrnil iz pregnanstva v Bruslju. Prebegli voditelj je vnaprej govoril, da bo tako, čeprav ga v Španiji čaka aretacija, saj ga bremenijo pozivanja k uporu, vstajništva in zlorabe javnega denarja. Tako unionistične kot independentistične Katalonce, ki so, kot so pokazale volitve, naprej razklani napol, pa predvsem zanima, ali bodo po treh mesecih vendarle izšli iz slepe ulice in se bosta Madrid in Barcelona začela pogovarjati. Puigdemont, ki očitno verjame, da se bo independentističnim strankam uspelo povezati in naprej vladati, je iz Bruslja takoj izzival Rajoya, naj deluje politično, in pozval špansko vlado na srečanje kjer koli v Evropi. Treba je začeti novo evropsko ero, je izjavil in opomnil še evropsko komisijo, naj vendarle prisluhne Kataloniji.
