Mattarella predsednik, Renzi zmagovalec

Veliki elektorji so v soboto opoldne izvolili novega predsednika republike Italije, naslednika Giorgia Napolitana, ki je odstopil pred dvema tednoma. Po treh črnih dimih prva dva dneva konklava, ko nihče ni dobil dveh tretjin glasov, je četrto glasovanje potrdilo za predsednika levosredinskega pravnika, ustavnega sodnika, izkušenega politika demokrščanske šole Sergia Mattarello. Dobil je 665 glasov od 1009.

Po Rimu se je kot vsako nedeljo tudi danes dopoldne sprehodil ustavni sodnik Sergio Mattarella, tokrat prvič kot predsednik republike. Nobene izjave ni dajal, čeprav so ga novinarji obletavali kot vsakega novoizvoljenega predsednika. Kljub dolgi politični karieri italijanska javnost o njem ne ve veliko, mednarodna pa še manj. Vedno prijazen, napol nasmejan, vedno malo zagoneten. Pravijo, da se mu od daleč vidi, da je velik ljubitelj mačk. Pravijo tudi, da ne skriva, kako so ga vzgajali in šolali jezuiti. Na politično sceno je stopil, potem ko je mafija leta 1980 v Palermu ubila njegovega brata Piersantija, predsednika dežele Sicilije. Minister v več demokrščanskih vladah je bil tudi oče Bernardo.

Samo k maši je šel Sergio Mattarella, v bližnjo cerkev Svetih apostolov, tja gre vedno, kadar je v Rimu. Peš je šel, ker spoštuje nedeljsko prepoved prometa po središču Rima v zimskem času. Odkar je vdovec, je zadnja skoraj štiri leta živel v garsonjeri v prizidku ustavnega sodišča. Pogosto je hodil domov na Sicilijo, ostal je Siciljanec, zdaj je prvi Siciljanec na Kvirinalu v zgodovini italijanske republike.

V soboto zvečer, po izvolitvi za predsednika republike, so Mattarello v majhni sivi pandi in ne v kakšni predsedniški limuzini peljali na večerjo k hčerki, tam se je zbrala vsa družina, hči in dva sinova, tudi vnuki so prileteli s Sicilije. Med izvolitvijo in večerjo je opravil prvo državniško dolžnost. Šel je k Ardeatinskim jamam, poklonil se je spominu na 334 talcev, ki so jih v jamah leta 1944 ubili Nemci.

Sergio Mattarella je star 73 let, za njim je dolga politična kariera. Pravniška in profesorska pot je bila precej kratka, kot pravnik je spet nastopil šele, ko je bil izvoljen za ustavnega sodnika. Ko so pred hišo januarja 1980 ubili brata Piersantija, je vstopil v aktivno politiko. Bil je minister v treh demokrščanskih vladah, odstopil je leta 1990, ko je bil njegov vladni šef Giulio Andreotti.

Njegova generacija sicilskih krščanskih demokratov je bila za staro demokrščansko gardo kar preveč liberalna – nič čudnega torej, da so se najbolj izpostavljeni takoj po propadu stare stranke uvrstili v Ljudsko stranko in takoj potem na levo sredino. Tudi v oljčni druščini je imel pomembne funkcije, v dveh vladah je bil obrambni minister.

Zmagovalec je premier Renzi

Na velikem odru je z izvolitvijo Mattarelle zmagal mladi premier Matteo Renzi, ki je skoraj čudežno poenotil razklano levo sredino, razklal pa desnico in prelisičil lisjaka Berlusconija. Kar 36 izrazito berlusconijevskih glasov je šlo Mattarelli, čeprav ga nekdanji Vitez ni podprl in je od svojih podanikov zahteval, da oddajo bele lističe.

Sergio Mattarella je bil namreč tisti demokrščanski politik, ki je pred četrt stoletja skupaj z nekaj somišljeniki odstopil kot minister, ker je nasprotoval zakonu, ki je Berlusconiju dovolil širiti medijski imperij in mu omogočil vzpon na vrh.

Sedanji razplet z izvolitvijo Mattarelle vsekakor pomeni konec Berlusconijevih sanj, da bo kariero končal kot predsednik republike in si zagotovil varno zavetišče pred tožilci in sodniki, ki mu ne dajo miru in mu vsakokrat najdejo novo davčno prevaro, podkupovanje ali podkupljivost, kar sproža vedno nove sodne postopke.

Zadnji teden na italijanski politični sceni se je zdel zelo razburljiv, na koncu pa se je izkazalo, da je najmanj izkušeni med vsemi politiki Matteo Renzi zbral več modrosti in pretkanosti kot stari mački. Največjo zmago je dosegel v Demokratski stranki, katere tvorec je bil tudi Sergio Mattarella, prekaljeni demokrščanski kader, ki se je med prvimi uprl skorumpirani desnici v krščanski demokraciji in njenemu pajdašenju z mafijo.

Zmagovalec predsedniških volitev je vsekakor tudi Giorgio Napolitano, edini predsednik, ki je bil izvoljen dvakrat, pa čeprav zaradi starosti in utrujenosti drugega mandata ni končal. Med njegovo vladavino so se obrusili meči dve desetletji vsemogočnega Berlusconija, stara garda nekdanje komunistične partije (iz nje je izšel tudi Napolitano) je tudi izgubila moč. Vlada je že v tretjem poskusu pisana, dvopolnosti formalno ni več, pa čeprav se še naprej vse vrti okrog nje.

Mattarella, ki nikoli ni posebej izstopal, je bil tisti politik, ki si je pred dvema desetletjema izmislil volilni zakon, namenjen dvopolni realnosti leve in desne sredine. Zakonu so rekli mattarrelum, dokler ga Berlusconi ni zamenjal z zakonom, imenovanim porcellum (prašičji), namenjenim Vitezovi »večni« vladavini.

Sergio Mattarella je dvanajsti predsednik v zgodovini italijanske republike. Njegov mandat traja sedem let, kompetence so omejene na pretežno protokolarne dejavnosti, razpusti pa lahko vlado in imenuje novega mandatarja. Precej večje pristojnosti si je zase vzel Giorgio Napolitano, ki je reševal hudo krizo in si lahko privoščil odločitve, ki si jih predhodniki niso mogli.