Tiskane izdaje
Srebrenica – Matere Srebrenice vsakega 11. dne v mesecu s shodom v Tuzli že vrsto let opominjajo na pobite in pogrešane. Ko se njihov tihi protest, dolga veriga ljudi s fotografijami za vselej izgubljenih življenj v rokah, pomakne po živahnem tuzelskem trgu, majhen deček vpraša očeta, kaj se dogaja. Oče ga posede poleg sebe na klop in mu začne pripovedovati o ljudeh in o mestu, ki so mu ukradli življenje.
»Ne bomo vas pobili, pregnali vas bomo. Trideset kilometrov od Srebrenice ne sme živeti nihče, ki ni Srb,« so bile besede, s katerimi je na začetku krvavega konflikta v Bosni in Hercegovini 17-letnik, oblečen v uniformo Vojske Republike srbske (VRS), Muniri Hadžić odgovoril na vprašanje, zakaj so jo pregnali iz domačega mesta. »Zame je to definicija te vojne,« pravi Hadžićeva.
V BiH, etnično najbolj mešani jugoslovanski republiki, je vojna izbruhnila aprila 1992 z začetkom brutalne kampanje etničnega čiščenja ozemelj, ki naj bi postala del velike Srbije. Srebrenica, občina z razvito rudarsko in lesno industrijo ter izviri mineralne vode, je sprva padla v roke srbskih sil. Te so s širšega območja Podrinja preganjale bošnjaško prebivalstvo, tudi Hadžićevo in njeno družino. »V enem samem trenutku sem izgubila vse. Še najmanj so pomembne materialne reči – te lahko obnovite, ampak izgubljenega otroka, prijatelja, soseda ne more vrniti nihče,« pravi. Pogreša tudi nekatere osebne predmete, predvsem za vselej izgubljene fotografije. »Nekdo, ki tega ni doživel, ne more razumeti. Jaz se ne morem spet fotografirati kot otrok, ne morem spet fotografirati ne svoje poroke ne rojstva svojega otroka – teh fotografij nimam več.«
A zmagoslavje srbskih sil je bilo kratkotrajno – iz Srebrenice so jih kmalu pregnale bošnjaške enote pod poveljstvom Naserja Orića. V naslednjih mesecih se je območje pod nadzorom bošnjaških sil širilo in se do konca leta raztezalo že na 900 kvadratnih kilometrih, vse do enklav Žepa in Cerska. Sile VRS so odgovorile s silovito protiofenzivo. Srebreniška enklava se je do pomladi skrčila na vsega 150 kvadratnih kilometrov, kamor so se v paniki zatekli številni prebivalci bližnjih in bolj oddaljenih naselij. V mestu in njegovi okolici je zatočišče našlo od 40.000 do 50.000 ljudi.
Vojna, beg, genocid
»Bilo je peklensko! Bili smo zaprti v velikem taborišču – tudi ptica ni neopažena prišla noter,« se življenja v medvojni Srebrenici spominja Hajra Ćatić, predsednica združenja Matere Srebrenice iz Tuzle. Hasan Hasanović, kustos v Spominskem centru v Potočarih, ki je bil v času obleganja bošnjaške enklave še najstnik, se najbolj spominja natrpanih hiš, kjer je v eni sobi živelo več družin, množice ljudi na ulicah in lakote. Ta se je vtisnila tudi v spomin njegovega soimenjaka iz bližnje vasi Likari. »Ko zdaj komu povem, da leta 1993 kar 18 dni nisem videl kruha, da ga nisem videl niti na sliki, kaj šele, da bi ga držal v rokah, si tega ne more predstavljati. Marsikdo bi morda celo rekel, da sem nor,« pravi [drugi] Hasan Hasanović, ki je bil takrat vojak, eden od mnogih, ki so se v skladu z dogovorom o demilitarizaciji zaščitene enklave razorožili. »Živeli smo v upanju, da bo bolje, vendar nikoli ni bilo bolje, vse do tega prekletega 11. julija, ko je postalo zares peklensko,« dodaja.
Srebrenica je padla le nekaj dni po začetku vojaške operacije Krivaja '95. Pripadniki srbske vojske, ki jim je poveljeval general Ratko Mladić, so zmagoslavno vkorakali v mesto, ki so ga pred tem zapustili prestrašeni prebivalci – približno 25.000 večinoma žensk, otrok in starejših se je zateklo v Potočare, iščoč zaščito pri nekaj sto mirovnikih Združenih narodov, približno 15.000 moških pa se je zbralo v vasi Šušnjari na severozahodu enklave, od koder so se nato poskušali mimo srbskih zased prebiti proti Tuzli. Njihov pohod je danes znan kot »marš smrti« – preživela ga je namreč le približno tretjina tistih, ki so se podali na pot. Preostali so bodisi omagali bodisi padli med maršem, na tisoče so jih zajele srbske sile, čemur je sledil najhujši zločin na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.
Medtem ko so se moški prebijali skozi gozd in padali iz zasede v zasedo, so tisti, ki so se zatekli v Potočare, doživljali drugačne grozote. Kljub Mladićevim zagotovilom, da se beguncem ne bo zgodilo nič hudega ter da jim »poklanja življenje«, so se vrstila ustrahovanje, posilstva in pretepanje. Med begunce so se kmalu pomešali srbski vojaki, ki so moške, sposobne vojskovanja, ločevali od družin in jih vodili v tako imenovano belo hišo, od koder se niso vračali.
Že 12. julija so v Potočare pripeljali avtobuse in tovornjake, s katerimi so begunce iz padle enklave odvažali na ozemlje pod nadzorom bošnjaških sil. »Samo tekli smo,« se tistega julijskega dne pred dvema desetletjema spominja danes 28-letna Almasa Salihović. Ker je bila najmlajši otrok, jo je mati vseskozi držala tesno ob sebi. Tako jima je skupaj z bratom in sestro uspelo priti na enega od avtobusov. V strahu za njegovo življenje je mati Almasinega brata skrila pod sedež in ga pokrila z oblekami. Niso ga našli. Tako je obleganje Srebrenice preživel vsaj en moški iz njihove družine. Almasinemu drugemu bratu Abdulahu namreč ni uspelo vstopiti v avtobus – pri vratih so ga od družine ločili in ta ga ni videla nikoli več. Leta 2008 je Almasa prejela klic z Inštituta za pogrešane osebe. Sporočili so ji, da so Abdulahovo truplo našli v sekundarni množični grobnici v bližini Zvornika.
Nikoli končano iskanje
»Ko smo videli toliko moških, od družin ločenih v Potočarih, in toliko tistih, ki so se odpravili skozi gozd, pa se niso prebili mimo zased, nismo mogli verjeti, da so vse pobili. Na začetku smo mislili, da so nekje v taboriščih ali v rudnikih,« pravi Hajra Ćatić, ki je v krvavih dogodkih julija 1995 izgubila moža in sina. »Čas je mineval, mi pa smo jih začeli iskati – ni kraja, kamor nismo šli –, a iz vsega tega ni bilo nič. Ko so se začele odpirati množične grobnice, smo se zavedeli, da so resnično vse pobili.«
Med vojno v BiH je izginilo 32.152 ljudi, od tega dobra četrtina v Srebrenici. Številne žrtve, ki so umrle med maršem smrti, še vedno ležijo tam, kjer so omagale ali so jih pokosili sovražnikovi streli. Več tisoč so jih našli v množičnih grobiščih (preiskovalci so doslej našli 116 množičnih in več sto manjših grobišč srebreniških žrtev), primarnih, sekundarnih in terciarnih. »Truplo ene od žrtev smo našli celo v petih grobnicah, od katerih je ena primarna, preostale pa so sekundarnega značaja,« pravi direktor Inštituta za pogrešane osebe Amor Mašović in dodaja: »Najbolj žalostno v tej zgodbi je, da truplo te žrtve še danes ni popolno – v petih množičnih grobnicah smo namreč našli le polovico posmrtnih ostankov žrtve z imenom Kadrija, Srebreničana, ki je bil, ko je bil ubit, star 24 let.«
Foto: Dado Ruvic/Reuters Pictures
Vseh srebreniških žrtev najverjetneje nikoli ne bodo našli – približno 1100 jih še vedno pogrešajo. »Morda je to naloga brez srečnega konca,« pravi Mašović. »To je prekletstvo mojega dela: čeprav narediš vse, kar je v tvoji moči, bo vselej nekje nekdo, ki bo rekel: 'Hvala, ker to počnete, ampak mojega sina še vedno ni.' In to preganja tudi tebe.« Med tistimi, ki še vedno iščejo bližnje, je tudi Ćatićeva. Posmrtne ostanke njenega moža so našli leta 2005 – istega leta ga je tudi pokopala v spominskem centru v Potočarih –, še vedno pa čaka dan, ko bodo našli sinovo truplo. Nino je bil med obleganjem enklave poročevalec, ki je po radijskih valovih v svet pošiljal informacije o dogajanju v Srebrenici. Ob njenem padcu jima je skupaj z očetom naročil, naj se odpravita proti Potočarom, sam pa se je poskušal prebiti skozi gozdove. »Ker so ga zaradi njegovega dela mnogi poznali, sem dobila nekaj informacij,« pravi Ćatićeva. Izvedela je, da je bil Nino ranjen pri potoku Bočin nedaleč od planine Budim. Prejšnjo jesen so razminirali ta del in na območju našli pet trupel. Dve so že identificirali, preostalih posmrtnih ostankov pa še ne, a Ćatićeva upa, da so med njimi tudi ostanki njenega sina. »Upam, da najdejo vsaj eno kost,« pravi. »Najhuje mi je, ko se približuje 11. julij. Vsako leto znova mislim, da ga bom pokopala, pa je minilo že 20 let, jaz pa še vedno nisem našla njegovih posmrtnih ostankov. Zdi se mi, da živim samo še za ta dan, da ga pokopljem, da izvem, kaj se mu je zgodilo.«
Ujetniki preteklosti
Številni drugi so svoje sorodnike že našli in pokopali. »Leta 2003 sem v Spominskem centru v Potočarih pokopal očeta, dve leti pozneje še brata dvojčka, kar je bil najtežji dan v mojem življenju. Mislil sem, da tega ne bom preživel, pa sem in danes o genocidu celo govorim,« pravi kustos Hasanović. Bil je v prvem delu kolone več tisoč moških, ki se je skozi gozdove prebijala proti Tuzli, in je zato preživel. Njegov brat in oče nista imela te sreče. Kot dodaja, preživeli energijo in moč črpajo iz najbližjih, tistih, ki so jih izgubili. »Pričamo v njihovem imenu, mi smo njihov glas, pa seveda tudi v svojem imenu in pri tem upamo, da se bo svet naučil lekcije. Da se to, kar se je zgodilo v Srebrenici, ne sme ponoviti.«
»Nekatere je še vedno sram reči, da se je v Srebrenici zgodil genocid. Pravijo, naj o tem raje molčimo, da je to stvar preteklosti. Vlada nekakšna vsesplošna molčečnost, le ko pride julij, se govori o Srebrenici ... Srebrenica je takrat polna ljudi, že 12. julija pa je to prazno mesto, v katerem ostanejo samo še tisti, ki tu živijo in delajo,« pa pravi Almasa.
Podobno opozarjajo vsi naši sogovorniki. »Srebrenica je 20 let po vojni pusto mesto. Nekateri so pobiti, drugi pregnani, zelo malo je povratnikov,« današnje razmere opisuje Hadžićeva. A nekateri so se vendarle vrnili. Med njimi je tudi Hajra Ćatić. »Ko so nas pregnali, so Srbi mislili, da muslimanska noga nikoli več ne bo stopila na to ozemlje,« pravi, a dodaja, da so se zmotili. Vendar življenje v Srebrenici nikoli več ne bo tako, kot je bilo včasih. »S tistimi, o katerih vem, da niso sodelovali pri genocidu, se pogovarjam, vendar so najverjetneje sodelovali vsi moški. Toda razmere so takšne, da če potrebuješ mojstra, na primer električarja ali vodovodarja, pokličeš njih. Naših moških ni,« pojasnjuje.
»Tisti, ki hočejo živeti tu, so se vrnili zaradi svojih najdražjih in da pokažejo, da nas niso vseh pobili, da smo še tu,« pa pravi kustos Hasanović. »Želim si, da bi Srebrenica spet zaživela. Če ves svet ne pokaže, da lahko Srebrenica po genocidu vstane od mrtvih, smo izgubili vsi. Srebrenica ni samo naša dediščina, je evropska in svetovna dediščina. Pokazati moramo, da za vse, ki živijo tu, obstaja prihodnost. Da se lahko življenje spet rodi. Da se lahko dvignemo iz pepela.«
A to ne bo preprosta naloga. »Med nekoč in danes stoji ta prekleta vojna – vojna za ozemlje, vojna proti ljudem, vojna proti vsemu lepemu,« strne Hadžićeva. Za preporod je potrebna sprava, ta proces pa se po Hasanovićevih besedah še ni začel, ne v BiH ne v Srebrenici. »Srebrenica je najbolj boleča točka, a zakaj se ne bi sprava začela prav tam, kjer najbolj boli, torej tu?« se sprašuje.
Preživeli krvavih dogodkov, ki so pred natanko 20 leti za vselej zaznamovali Srebrenico, kljub želji po spravi nočejo pometati pod preprogo. Kot pravi preživeli z marša smrti in pozneje pobudnik marša miru Muhamed Duraković, o Srebrenici ne govori zato, da bi podpihoval sovraštvo ali pozival k maščevanju, ampak da bi na tem primeru pokazal, kako lahko slaba politika ustvari atmosfero za zločin. »Nobena država ni imuna za to, da bodisi zakrivi genocid bodisi postane njegova žrtev.«
