Tiskane izdaje
»Da je peščica španskih vojakov osvojila azteško cesarstvo,« je zapisal Carlo Ginzburg, »je bila prav tako pomembna prevlada na področju ustvarjanja zgodb kot dejstvo, da so imeli na razpolago konje in puške. Šlo je za boj za kulturno prevlado, ki zagotavlja pravico odločanja o tem, kaj je resnica.« Pripomba znanega zgodovinarja nam lahko odpre vrata v Španijo zadnjih let. Da gre v veliki meri za osvajanje komunikacijske sfere, je jasno. Spomnimo se samo dveh zgovornih primerov: José María Aznar je po terorističnem napadu na Atocho 11. marca 2004 trdil, da je bila za grozodejstvo odgovorna ETA in da razlag ne gre iskati v mednarodnem prostoru. Ta zdrs v zgodbo, ki ni bila več v koraku s časom, je gotovo zapečatil njegov poraz na volitvah istega leta.
Drug primer je še izrazitejši. Pred galicijsko obalo je novembra leta 2002 potonil tanker. Mariano Rajoy je bil tedaj odgovoren za koordinacijo krize. Skrivnostni posnetek iz globočin, na katerem so se iz rezervoarja dvigali tenki curki temne tekočine, je pokomentiral z domiselno prispodobo: »unos hilillos de plastelina«, češ da teh nekaj »trakcev« plastelina okolju ne more škoditi. Nihče mu ni verjel … Ali pač?
Podobno vprašanje si moramo zastaviti ob naslednji prelomni točki. Aznarja je nasledil José Rodríguez Zapatero. Prvak Socialistične stranke se je zdel poklican, da Španijo spremeni. Obetalo se je veliko, zgodilo pa se ni dosti in razočaranja so bila globoka. Zapatero se je v zgodovino zapisal z eno samo besedo: »Apoyaré …« Na mitingu v Barceloni je pred množico privržencev zatrdil, da bo dal podporo – apoyar pomeni podpreti – takšnemu statutu katalonske avtonomije, kakršnega bo sprejel katalonski parlament. Tudi to se, kot je znano, ni zgodilo. Leta 2010 je z razsodbo ustavnega sodišča postalo jasno, da so vse možnosti pogajanj dokončno zavrnjene in od tedaj Katalonija vre od prizadevanj, da bi si sama določila drugačno pot iz vseh teh zagat. Da bi razumeli aritmetiko španskega parlamenta, kjer v pol leta niso bili sposobni izbrati nove vlade, se je dobro vprašati, kakšne »resnice« so v igri. Kdo hoče zase oblast, da bo lahko napisal zgodbo, s katero se bodo množice lahko identificirale do te mere, da ji bodo slepo sledile? Razkrinkati igro tradicionalne desnice, z Aznarjem ali Rajoyem na čelu, dejansko ni težko. Tu gre za ohranjanje sveta, o katerem se ne dvomi. Ta zgodba zagotavlja ravnovesje in ravnovesje pomeni mir ter relativno blagostanje. Veliko ljudi se boji sprememb, veliko ljudi raje obrne proč pogled, da se mu ne bi zatresla tla pod nogami. Zato podpora Ljudski stranki ni bistveno padla kljub vsem škandalom, korupciji, zmanjšanju življenjskega standarda. Celo bančna kriza, ki jo je povzročila načrtna špekulacija z nepremičninami, je komajda pustila kakšno posledico med pristaši starega sveta. Ta zgodba je še vedno veljavna. In ravno zato, ker se zgodba krha, njena prepričljivost raste. Ko se ljudje odločijo, da bodo verjeli vsemu, kar ohranja njihov svet močan, lep in pravičen, verjamejo. Ne sprašujejo več.
Stopnjevanje te tehnike prepričevanja v edino pravo zgodbo predstavlja tudi stranka Ciudadanos, rojena v Kataloniji iz mržnje do vsega katalonskega in katapultirana v sam vrh pričakovanj močnejše in še lepše Španije. Učinek je v dolgih mesecih brezvladja malo popustil, a Albert Rivera še vedno stavi na svojo sposobnost ustvarjanja trdih načel in nepopustljivih principov. Stranka Podemos pa je zasedla izpraznjeno mesto, ki je nastalo zaradi neizpolnjenih Zapaterjevih obljub. Pričakovanja se niso uresničila in naj je Pedro Sánchez še tako spreten govorec in še tako nasmejan in čeden, ne nudi več osrednje zgodbe, ki je malim ljudem nudila zrcalo in vsaj nekaj udobja. Prostora za sanje ni več, socializem je postal prostor, v katerem se danes kreše le še najbolj zagrizen pragmatizem. Zato je zdaj Pablo Iglesias tisti, ki ima za seboj ogromno množico pričakovanj, slutenj, želja, upanja.
Vsakomur je jasno, da Španija ne samo potrebuje spremembe, ampak jih je tudi sposobna izvesti. Družba je zrela, ljudje so pripravljeni, volja obstaja. A Zapaterjev primer bi moral biti dober poduk: samo z obljubami ni mogoče spremeniti sveta. Spremembe, ki jih potrebuje ta država, bi morale dejansko zajeti same temelje.
Španija je v nedeljo spet pred vrati neodločenega izida. Nič se ne bo spremenilo, kajti politika ni zgodba, temveč predvsem zagotavljanje takšnega vsakdana, ki bi ljudem nudil varnost, pravičnost in ustaljeni red. Problem Španije je, da se nobena od najbolj vplivnih strank ne zaveda razkoraka med zgodbo in resničnostjo. Strategija osvajanja daljnih dežel na lastnih tleh žal vodi v odtujevanje politike v nedotakljivo sfero, ki z dejanskim utripom na ulici nima kaj dosti skupnega.
