Merkel o Grčiji: Solidarnost da, a tudi solidnost

Berlin – Vlada premiera Aleksisa Ciprasa in njegove Sirize ima zagovornike tudi v Nemčiji, a so ti ob dogajanju v prezadolženi državi ta čas manj opazni. Glasnejši so ekonomisti in politiki, ki rešitev vidijo v izhodu iz skupne evropske valute in vrnitvi k drahmi.

»Da za Evropo, ne za zastrupljevalno politiko Merklove,« grško referendumsko zavrnitev dosedanjih reševalnih programov ocenjuje Bernd Riexinger iz stranke Levica. »Demokracija je zmagala v Evropi, grško ljudstvo se je že drugič uprlo katastrofalni politiki socialnih rezov in gospodarskega uničenja.« Evropsko centralno banko (ECB) poziva, naj takoj zagotovi nujna posojila, saj se je Siriza vedno zavzemala za obstanek v območju skupne evropske valute. »Levica je solidarna s Sirizo!«

Krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel poudarja, da je v Evropi, in še posebno v evrskem območju, poleg solidarnosti potrebna tudi solidnost ter prav zdaj, ko mu je za »briljantno politično zmago« čestital celo kubanski revolucionar Fidel Castro, bi se moral Cipras za pridobitev svežega denarja preleviti skoraj v neoliberalca. Tudi v Nemčiji mu nekateri svetujejo, naj se raje vrne k drahmi, sicer bo uničil še več denarja. »Nemške milijarde so tako in tako že izgubljene,« je prepričan predsednik münchenskega instituta Ifo Hans-Werner Sinn.

Predstavnik klasične nemške ekonomske šole računa, da evrske države po referendumu ne bodo hitele s pripravo novega reševalnega programa in Grčiji ne bo preostalo drugega kot zapustiti skupno evropsko valuto. Prvo leto bo zelo težko, dolgoročno pa se bodo Grki le tako lahko postavili na svoje noge: na referendumu sicer niso odločali o tem, a so izhod iz evra po Sinnovi oceni vzeli v zakup. Zamenjava valute se po njegovem mnenju lahko zgodi zelo hitro: zadostoval bi konec tedna, med katerim bi na cenikih, pogodbah in bilancah namesto evrov zapisali drahme in prepovedali nove pogodbe v skupni evropski valuti.

»Ker centralna banka lahko tiska drahme, bi bile banke nenadoma solventne. Jezili bodo seveda tuji dolgovi, spremenjeni v drahme, in morda bodo Grčiji zaradi tega tudi zavrnili kakšno novo posojilo, po devalvaciji pa si bo lahko država pomagala sama.« Kanclerki predlaga, naj Grkom sporoči, da z obžalovanjem sprejema njihovo odločitev, verjame pa tudi, da se bo evro v tem primeru okrepil in bodo svetovni finančni trgi pomirjeni. Brez uvedbe drahme pa po njegovem prepričanju Grčiji grozijo argentinske podobe: poulični spopadi in plenjenje trgovin.

Cipras je, nasprotno, upal, da si bo z referendumom okrepil pogajalski položaj za odpis dolgov, a bi to moralo potrditi več parlamentov evrskih držav. Velike težave bi imela že nemška kanclerka, ki so ji ob novih bianco milijardah za Grčijo upor napovedovali v lastni stranki in bi morda morala za reševanje Grčije zahtevati celo glasovanje o zaupnici. Ta čas je od konservativne kanclerke videti ostrejši celo njen socialdemokratski koalicijski partner in podkancler Sigmar Gabriel, ki opozarja, da bi ob popuščanju Grčiji enak odnos upravičeno zahtevale Irska, Portugalska in Španija, ki jim pri reformah ni bilo nič odpuščeno. V nemškem konservativnem bloku Ciprasa obtožujejo, da mu gre predvsem za obračun z evropskim »neoliberalizmom«, ki ga številni Nemci doživljajo kot temelj njihovega gospodarskega uspeha in družbene blaginje.