Tiskane izdaje
Vrh Evropske unije konec minulega tedna je minil drugače, kot bi si to želel hitrih evropskih reform željan francoski predsednik Emmanuel Macron. Namesto da bi se voditelji držav ali vlad posvetili reformam evra in evrskega območja, so se znova vrteli predvsem okrog begunske politike in ostalih, za Macrona manj pomembnih tem.
Za francoskega predsednika, ki se od sorbonskega govora želi uveljaviti predvsem kot reformator Evropske unije, je morda bila tolažba, da so voditelji držav ali vlad blagoslovili in po svoje celo proslavili dogovorjeno tesnejše evropsko sodelovanje na obrambnem področju, kar je bil tudi eden izmed njegovih reformnih predlogov. Toda tisto pravo jedro reform, ki bi jih v EU čim prej rad uveljavil mlad in ambiciozen francoski predsednik, vendarle tiči drugje - v tako imenovani evrski coni.
Macron, ki med drugim predlaga posebnega »evrskega« finančnega ministra in več sto milijard evrov težak proračun evrske cone, s katerim bi lahko učinkoviteje pomagali članicam v težavah, bi predvsem na tem področju rad naredil čim daljši korak naprej. A so se voditelji, kot je bilo slišati, le bežno dotaknili teme, o kateri so do zdaj resneje razpravljali samo finančni ministri držav članic, ki pa so prav tako še vedno precej različnih mnenj.
Francoski predsednik Macron in nemška kanclerka Merkel na vrhu Evropske unije v Bruslju. Foto: AFP
Čakajoč na Nemčijo
Eden ključnih razlogov, da se ta tema ne premakne nikamor, so seveda težave kanclerke Angele Merkel pri sestavljanju povolilne koalicije. Pariz in Berlin bi se namreč morala najprej medsebojno uskladiti, tako je bilo vsaj do zdaj v EU v navadi, kar pa je tri mesece po nemških parlamentarnih volitvah še vedno nemogoče. Deloma zaradi kanclerkine prezaposlenosti s sestavljanjem vlade in vladajoče koalicije, ne nazadnje pa tudi zaradi vsaj teoretično prisotne negotovosti, ali ji bo sploh uspelo spraviti pod streho že drugo zaporedno »veliko koalicijo« s socialdemokrati (kar bi bil tudi v nemški politični zgodovini svojevrsten unikum).
Evropska unija je tako v času, ko bi po splošnem in ne le Macronovem prepričanju nujno potrebovala reforme, prisiljena čakati, da se bodo nemške razmere uredile. Zato je toliko bolj razveseljivo, da sta nemška kanclerka Merklova in francoski predsednik Macron po tokratnem vrhu v Bruslju sklicala tiskovno konferenco, med katero sta nakazala vsaj približen vozni red svojih dogovarjanj o francoskih reformnih predlogih.
Do poletja nič prelomnega
Ključni članici EU naj bi se po tem urniku najkasneje do marca prihodnje leto na različnih ravneh menda uskladili o skupnih izhodiščih za reformo evropske valutne unije. Francoski predsednik Macron bi tako med predvidenim marčevskim vrhom EU, ki ga je minuli petek za takrat že sklical predsednik evropskega sveta Donald Tusk, že lahko predstavil skupna francosko-nemška stališča, o katerih bi se nato začela razprava. Vendar prvih resnejših odločitev o reformah in prihodnosti evro cone od voditeljev držav ali vlad članic unije po splošnem prepričanju ni pričakovati pred njihovim junijskim rednim vrhom.
Predsednik evropskega sveta Donald Tusk. Foto: Reuters
Merklova in Macron naj bi namreč, tako je vsaj poročal FAZ, precej umirila pričakovanja o tem, kako naj bi bile videti reforme in koliko so med njima sploh že usklajene. Medtem ko je Macron poudarjal razumevanje, da nemška koalicijska pogajanja zahtevajo svoj čas in da gre tudi pri reformnih razpravah med Nemčijo in Francijo »za proces«, je Merklova jasno povedala, »da denar ne rešuje nujno vseh problemov« in da je reforme valutne unije treba povezati tudi z gospodarskimi reformami in vsesplošnim dvigovanjem konkurenčnosti.
Korak za korakom
Skupna volja za politične spremembe je po zagotavljanju obeh sicer ta čas najpomembnejša, kajti EU je, kot pravi Macron, nagnjena k temu, da »tehnična vprašanja politizira, politična pa vsakič znova zaplete s tehničnimi podrobnostmi«. Toda na koncu je bilo kljub vsemu jasno, da so razlike med obema največjima članicama o reformi valutne unije še zelo velike in da Macronove ideje o posebnem evrskem proračunu in evrskem finančnem ministru, kot je dejal predsednik evropskega sveta Donald Tusk, niso sporne le za Francijo in Nemčijo, ampak tudi za veliko večino ostalih članic. Nekatere vzhodnoevropske, ki niso uvedle evra (na primer Poljska), jih razumejo celo kot uzakonjanje Evrope dveh hitrosti.
Evropska unija naj bi se zato reforme valutne unije, ki jo je predlagal Macron, lotila zelo previdno in počasi. Razpravo o spremembah na finančnem področju naj bi tako do junija, kot je predlagal Donald Tusk, menda prepustili predvsem finančnim ministrom, medtem ko naj bi se voditelji političnih sprememb lotili korak za korakom in najprej tam, kjer je (na primer pri dokončanju bančne unije ali okrepitvi tako imenovanega kriznega sklada) že zdaj mogoče najti vsaj približno za spremembe potrebno soglasje.
