Migrantom skušajo vrniti imena in priimke

Sramežljivi otroci na zmečkanih fotografijah, najdenih v žepu utopljenega migranta, najbrž ne bodo nikoli izvedeli, kaj se je zgodilo z moškim, ki je utonil v bližini Italije in je po vsej verjetnosti njihov oče. Za forenzike je identifikacija ljudi, ki so na poti v Evropo pri prečkanju Sredozemlja umrli, velik izziv. Zgodi se, da je edina oprijemljiva sled brazgotina ali tetovaža.

Že od prvih brodolomov ob obali Lampeduse leta 2013 si Italija prizadeva identificirati ljudi, ki so umrli na begu pred vojno, revščino ali preganjanjem v Afriki, južni Aziji in na Bližnjem vzhodu. Naloga je zahtevna, saj tihotapci ne hranijo seznamov potnikov, osebni dokumenti pa postanejo v stiku z vodo neuporabni. Poleg tega veliko sorodnikov v strahu pred preganjanjem represivnih oblasti svojcev ne prijavi kot pogrešanih. Kljub vsemu pa italijanski patologi skrbno preiščejo vsakega utopljenca. Upajo, da bodo lahko ugotovili njihove življenjske zgodbe. Samo letos je pri prečkanju Sredozemlja umrlo najmanj 3440 prebežnikov, zato se pri Italijanih učijo tudi v Grčiji, Španiji in na Malti.

Spoštovanje dostojanstva

Cristina Cattaneo je vodja laboratorija Labanof Forensic Pathology Laboratory, ki je specializiran za identificiranje razpadlih, zažganih ali pohabljenih trupel. S sodelavci si vsak dan nadene sanitarne rokavice, zdravniško haljo in masko ter na mizi za avtopsijo preučuje posmrtne ostanke ljudi, ki so bili med 800 utopljenimi v aprilskem brodolomu čolna z migranti. »Narediti moramo vse za to, da tem ljudem povrnemo imena in priimke,« je povedala Cattaneova. »To je ena najbolj kompleksnih množičnih katastrof v zgodovini forenzike.«

Njena skupina opravlja svoje delo v hlajenih šotorih, ki so postavljeni v hangarjih Natove baze v Melilli na Siciliji. Na dan pregledajo dvajset trupel. »Naše delo je gesta spoštovanja do človekovega dostojanstva,« je povedala Cattaneova. »Zavedamo se, da je neobveščanje svojcev o usodi njihovih bližnjih primerljivo z mučenjem.«

Cattaneovo je na pomoč poklical prefekt za pogrešane osebe Vittorio Piscitelli, ki si prizadeva za oblikovanje evropske baze, kjer bi zbirali podatke o DNK in drugih značilnostih pogrešanih. Podatki bi svojcem v Evropski uniji oziroma družinskim članom v domovini omogočili, da bi našli pogrešane svojce. Vendar je test DNK mogoč samo, če bližnji sorodniki osebno pridejo v Italijo oziroma pošljejo tja vzorce. Ker to velikokrat ni mogoče, ekipa iz laboratorija Labanof fotografira različne dele telesa, ki bi bili lahko uporabni kot razpoznavna znamenja pri identifikaciji: čeljust, čelo, ušesni mešiček, brazgotine, umetne okončine, tatuje in pirsinge. Vse to shranijo v albume, ki jih pokažejo tistim, ki iščejo svoje najdražje.

Ogrlice, telefoni, Korani ...

»Do zdaj nam je tako uspelo identificirati 28 ljudi. Albume s slikami smo pokazali ljudem, ki so pripotovali iz Nemčije, Švice in Francije,« je povedal Piscitelli. Upa, da jim bo uspelo prek Mednarodne komisije za pogrešane osebe (ICMP) navezati stik s številnimi drugimi svojci pogrešanih. ICMP je postala po svetu znana v 90. letih, ko ji je uspelo identificirati kar dve tretjini od približno 40.000 pogrešanih oseb, žrtev vojne na Balkanu. Organizacija pomaga tudi žrtvam naravnih nesreč. Svojo pomoč je ponudila leta 2004 na Tajskem, ki je bila ena od žrtev cunamija, ter po divjanju orkana Katrina v ZDA. Vladi v Rimu je ponudila pomoč pri obveščanju svetovne javnosti o albumih utopljenih ljudi, prav tako pa bo svojcem priskrbela opremo za odvzem brisov DNK, ki jih bodo poslali v Italijo na testiranje. Sorodnikom identificiranih bo tudi pomagala pri prevozu posmrtnih ostankov v ciljno deželo. Piscitelli se je za pomoč obrnil na veleposlaništva in konzulate tujih držav ter na humanitarne organizacije, med njimi je Rdeči križ.

Na drugi strani Sicilije, v Palermu, je protimafijska enota izdelala albume s fotografijami predmetov, najdenih pri utopljenih in tistih, ki so se zadušili v prenatrpanih barkah. Predmete hranijo v trezorju. Med njimi so ogrlice, fotografije iz potnih listov, žepni Korani, mobilni telefoni in bankovci za 100 dolarjev oziroma 50 evrov. »Ubogi ljudje so preživeli dolgo časa na morju, v popolnoma nemogočih razmerah. Njihovi razpadajoči obrazi so bili popolnoma neprepoznavni,« je povedal Carmine Mosca, vodja oddelka za umore. »Celo prijatelji in sorodniki, ki so potovali z njimi, jih niso prepoznali. Na srečo smo lahko nekatere identificirali s pomočjo zadnjih telefonskih številk, ki so jih klicali oziroma so jih imeli napisane na papirju.«

Oblikovanje evropske baze podatkov, ki bi pomagala pri identifikaciji, ni lahka naloga, saj je večina sredstev namenjena preživelim migrantom. Toda Piscitelli in Cattaneova sta prepričana, da bodo njun postopek prevzeli v drugih državah in da bo nad tem bedel določen evropski urad. »Številke so za zdaj majhne, a pokazali smo, da takšen postopek deluje,« je povedala Cristina Cattaneo.