Mini schengen je z vsakim dnem krize verjetnejši

V Evropski uniji se zaradi prepočasnega in povsem neuspešnega reševanja begunske krize dogajajo spremembe, ki bi bile za skupnost še včeraj nepojmljive. Kriza je ključnim akterjem očitno že do te mere ušla iz rok, da začenja ubirati svojo, vse bolj nepredvidljivo dinamiko.

Po silvestrskih dogodkih pred kölnsko katedralo to začenja veljati tudi za največjo in tudi v reševanju begunske krize najpomembnejšo članico Nemčijo. Pretresi so očitno tolikšni, da je morala kanclerka Merklova, ki je še septembra lani ponavljala svoj znameniti »Zmogli bomo!«, celo odpovedati udeležbo na davoškem gospodarskem forumu. Ozračje v državi, ki je sprejela daleč največ beguncev, je zelo napeto, saj posamezne organizirane skupine ekstremističnih »domoljubov« že jemljejo pravico v svoje roke in fizično obračunavajo s prišleki, da bi ubranile »čast nemških deklet in žena«. Korenit preobrat v nemški priseljenski politiki, v katerega bo kanclerka prisiljena, če hoče obdržati svoj položaj, je torej le še vprašanje časa.

Samozavestna komisija

Kljub temu pa se v evropski komisiji po lanskem decembrskem zasedanju šefov držav ali vlad, ki je bilo namenjeno predvsem begunski krizi, še vedno delajo, kot da imajo vse niti krize v svojih rokah in da obvladujejo položaj. Ukrepi, o katerih so se dogovorili ob januarskem začetku polletnega nizozemskega predsedovanja, naj bi bili pravi, treba je le še počakati, da bodo začeli delovati. Za to naj bi večinoma poskrbela prav predsedujoča Nizozemska, ki zagotovo velja za eno najmočnejših in najbolj izkušenih članic Unije. Pomembno vlogo bo očitno odigral tudi nizozemski podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans, ki se je ta teden vrnil iz Turčije, a ne z ravno spodbudnimi ocenami. Rezultati evropskega dogovora s Turčijo, ki naj bi zaradi popolne odpovedi Grčije imela vlogo ključnega zaviralca begunskega dotoka z Bližnjega vzhoda, so po njegovih besedah še vedno »daleč od tega, da bi lahko bili zadovoljni«. Število beguncev je kljub zimskim razmeram še vedno relativno visoko.

Po mnenju mnogih torej tisti prvi in v veliki meri ključni element, s katerim bi bilo mogoče relativno hitro zmanjšati begunski pritisk na Evropo očitno še ne deluje tako, kot je bilo načrtovano.

Nedelujoča »orodja«

Nič drugače ni tudi pri vseh drugih ukrepih, na katere stavi evropska komisija. Program pravičnejše delitve beguncev po članicah, ki bi moral biti za EU »mala malica«, saj skupnost (če bi zadeve vzela resno) pri uresničevanju teh dogovorov ni odvisna od nobenih nepredvidljivih zunanjih dejavnikov, je popolna katastrofa. Naravnost sramotno je, da je članicam od že tako skromno zastavljenega števila 160.000 beguncev do zdaj uspelo razdeliti komaj nekaj več kot 270 nesrečnikov. Nič manj ponesrečena ni zgodba s centri v tako imenovanih žariščnih točkah (»hot spots« centri) za registracijo beguncev, ki naj bi jih ustanovili v Italiji, predvsem pa v Grčiji in z njimi poskrbeli za postopnejši in veliko bolje nadzorovan dotok beguncev. Večina »orodij«, ki jih je EU razvila za to, da bi ublažila in pravičneje porazdelila breme krize, torej ne deluje. Niti v zimskem času, ko je število beguncev, predvsem zaradi vremena, nekoliko manjše. V Bruslju pa se še kar delajo, kot obvladujejo krizo in da je treba zdaj, kot pravi tudi slovenski zunanji minister Erjavec, samo še počakati, da bodo ukrepi »prijeli« in začeli kazati prve rezultate.

Kritična suverenost

A v resnici temu v EU nihče več ne verjame. Dokaz je skoraj polovica izmed šestindvajsetih podpisnic schengenskih sporazumov, ki je na tak ali drugačen način že znova uvedla nadzor nad svojimi »notranjimi« mejami. Nazadnje sta to storili celo Švedska in Danska. Nizozemsko predsedstvo je zato pred izjemno zapleteno nalogo, če naj do izteka svojega polletnega mandata reši vsaj »schengenski prostor«, kot je 1. januarja ob prevzemu predsedovanja obljubil nizozemski premier Mark Rutte. Tovrstno zapiranje meja namreč ni katastrofalno le za evropske državljane in imidž Unije, ampak povzroča tudi precejšnjo gospodarsko škodo.

Drugi ključni element, ki naj bi ga ob dogovarjanju s Turčijo pri svojem »reševanju schengena« uporabili Nizozemci, je predlog komisije o učinkovitejšem nadzoru zunanjih evropskih meja. Najkasneje do 1. julija, ko se konča nizozemski mandat, naj bi popolnoma zaživel okrepljeni Frontex, kar pa bo najbrž še veliko težje doseči, kot podkupiti Turčijo. V Uniji ga namreč ni junaka, ki bi si upal kljub načelnemu strinjanju šefov držav ali vlad med lanskim decembrskim vrhom dregniti v to zelo občutljivo vprašanje nacionalne suverenosti. Tudi iz krogov nizozemske vlade, ki naj bi izpeljala načrtovano okrepitev Frontexovih pristojnosti – v sili celo proti volji prizadete članice – zato že prihajajo opozorila, da redna mesečna srečanja evropskih notranjih ministrov na to temo ne bodo dovolj in da bi kazalo biti pri tovrstnem omejevanju suverenosti zelo previden. Že pri begunskih kvotah nastali spor z »višegrajkami« je dovolj poučen, navsezadnje pa zaradi odpovedi ene ali dveh članic tudi ni mogoče kaznovati vseh tistih, ki schengenska določila kljub vsemu še upoštevajo.

V rokah beguncev

Ob tako medlo delujočih evropskih ukrepih za rešitev begunske krize bo torej že čez mesec ali dva marsikaj odvisno predvsem od beguncev. Če se bodo reke prišlekov s prihodom pomladi znova okrepile, Nemčija in Švedska, ki sta do zdaj sprejeli večino, pa bosta ostali zaprti, je mogoče prav vse. Tudi uresničitev sprva zgolj v podobi grožnje (trmastim »višegrajkam«) izrečene ideje nizozemskega finančnega ministra in vodje evroskupine Jeroena Dijsselbloema o »mini schengnu«. Uradno si o tem, da bi znotraj brezmejnega območja ostale samo še take države, kot so Nemčija, Avstrija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Danska in Švedska, seveda ne upa razmišljati še nihče. Posledice bi bile katastrofalne. Od »mini schengna« do »mini Evrope« je namreč samo en korak. Toda »jedrna« Evropa, ki ima vse več resnih pripomb na račun vzhodnoevropskih članic, ki ducat let po »velikem poku« vsak dan bolj dokazujejo, da so evropsko idejo dojele povsem po svoje, bi se na ta način rešila najhujšega, strnila bi svoje vrste, iz že tako krizne južne periferije pa naredila svojo »tamponsko cono«. Zveni noro in neverjetno. Toda mar niso bile tudi nekatere ideje, o katerih v Bruslju zdaj že povsem resno razpravljajo, še pred letom ali dvema za EU tako nesprejemljive, da si nanje marsikdo niti pomisliti ni upal.