Mnogo neznank in velika razklanost

Danes naj bi bilo jasno, kaj čaka priprte in pobegle katalonske voditelje, jutri začetek predvolilne kampanje v Kataloniji.

pon, 04.12.2017, 06:00
Bojkotiranje izdelkov

Katalonsko-španska kriza je povzročila, da je že manj potrošniškega seganja po katalonskih izdelkih, saj se širi posplošeno prepričanje, da »se iz njihove prodaje financirajo separatisti«. Razmere vzbujajo skrb, zato je k nakupovanju katalonskega blaga sredi novembra pozval španski premier Mariano Rajoy. A bojkot se po poročanju katalonskih medijev nadaljuje, mnoga podjetja zdaj čakajo, kaj bodo prinesle volitve. Kot opažajo v združenju Empresaris de Catalunya, ki povezuje petsto podjetnikov, ki so proti odcepitvi regije od Španije, zaznavajo bojkot tudi iz druge smeri.

Vsi čakajo na volitve, ki so skrajno resna stvar; in vendar bi se volitve 21. decembra v Kataloniji lahko sprevrgle v farso. Vnaprejšnje bojazni, da glasovanje ne bo pošteno, je veliko, kakor je tudi umestno predvolilno pričakovati, da se bo na obeh straneh do skrajnosti krepila propagandna vojna. Med tem je videti, da je podpora katalonskim independentistom in unionistom precej enakomerno porazdeljena.

V petek so bili na vrhovnem sodišču v Madridu zaslišani osmerica odstavljenih in že več tednov priprtih katalonskih ministrov ter oba voditelja civilnodružbenih organizacij, Katalonske narodne skupščine (ANC) in Òmnium Cultural. Preden je bila težko pričakovana odločitev sodnika Pabla Llanere, ali bo priprte za visoko varščino izpustil na prostost, preložena na (najprej) danes, je katalonski predsednik Carles Puigdemont kolegom iz bruseljskega eksila po twitterju sporočil, naj »naredijo vse, kar je potrebno«, da bodo izpuščeni, saj jih zunaj čaka »veliko dela«. »Morate iz zapora, kjer tako in tako sploh ne bi smeli biti.« ‘Zunaj’ se jutri uradno začenja predvolilna kampanja, že danes pa je po napovedih pričakovati tudi nov premik v Bruslju. Belgijski sodnik naj bi sprejel odločitev, ali bo, kot zahteva Madrid, poslal prebeglo katalonsko politično peterico nazaj v Španijo ali ne, oziroma se utegne zgoditi, da bo za Puigdemonta in njegove nekdanje ministre zahteval vnovično zaslišanje.

Narazen, ne skupaj

Da so volitve v katalonski parlament (21.) decembra in tik pred prazniki, ni v Španiji nikakršna posebnost, ni pa običajno, da je večina katalonske politične prve lige ta trenutek še za zapahi oziroma na tujem. Po pisanju katalonske tiskovne agencije se bo sedem od dvanajstih članov odstavljene vlade volilno potegovalo na dveh glavnih independentističnih listah. To sta Skupaj za Katalonijo (Junts Per Catalynua, JPC), na čelu katere je Puigdemont, in Katalonska republikanska levica (Esquerra Republicana de Catalunya, ERC), ki jo iz zapora v Madridu vodi do nedavna podpredsednik vlade Oriol Junqueras; oba politika sta zaradi organizacije referenduma o samoodločbi obtožena upora, vstajništva in zlorabe javnega denarja. Za prvo listo bo na volitvah nastopil tudi Jordi Sànchez, vodja civilnodružbene ANC, za drugo pa Carme Forcadell, dosedanja predsednica katalonskega parlamenta, ki ji prav tako sodijo na španskem vrhovnem sodišču, vendar je, potem ko je plačala 150.000 evrov varščine, na prostosti.

Puigdemontova glasna prizadevanja iz tujine, da bi zagovorniki neodvisnosti na volitvah nastopili skupaj, so spodletela, Junquerasova ERC, ki ji po anketah javnega mnenja kaže najbolje, hoče pač sama preveriti, koliko ima podpore. A po nekaterih špekulacijah je razpršenost političnih formacij, ki si prizadevajo za odcepitev, edina pot, da Madrid »z morebitno prepovedjo ene skupne platforme« v zadnjem trenutku ne bi povsem zablokiral independentistične politike.

Uvertura v kampanjo

Ker se kampanja tudi uradno začenja, je bilo minuli konec tedna že slišati privzdignjene politične parole. Za Puigdemonta, denimo, naj bi bile volitve 21. decembra, kot je Katalonce iz Bruslja nagovoril po videu, »drugi krog oktobrskega referenduma o neodvisnosti« in »zagotovilo svobode za vse državljane«. Med drugim je dejal, da o usodi naroda ne smejo odločati sodišča, v intervjuju za flamski časopis De Standaard pa še pristavil, da bo njegova Skupaj za Katalonijo »vztrajala na začrtani poti v neodvisnost«. Osamosvojitveni proces da je po deklaraciji 27. oktobra zastal zato, »ker so potrebni določeni pogoji«, kar pa je preprečila »španska represija«. Hkrati je opozoril, »da je osamosvojitev dolgotrajen proces in da je za neodvisnost potrebno veliko časa in pogajanj«.

Vodja Katalonske socialistične stranke Miquel Iceta na drugem političnem bregu, drugače, predvolilno upa, da bodo »neprimerno« priprte katalonske politike danes izpustili na prostost; sploh ker so bili njihovi primeri preneseni z (izjemno strogega posebnega) nacionalnega sodišča (Audiencia Nacional) na vrhovno sodišče (ki sprejema manj dramatične odločitve). Socialist hkrati vztraja, da katalonske osamosvojitvene težnje niso prava pot, in verjame, da pa to vsekakor je aktivacija 155. člena ustave. Kaže povedati, da so se v socialistični stranki pred nedavnim zavzeli pri španski vladi, da bi bilo treba preoblikovati davčni sistem in po federalnem modelu omogočiti tudi Kataloniji, da sama pobira davke. Pobudo je uradni Madrid takoj zavrnil, obnjo pa se je spotaknil tudi vodja katalonskih Državljanov (Ciutadans, Cs) Albert Rivera, češ da je »slaba kopija pobud, ki jih dajejo nacionalisti«. Ostri unionist je prepričan, da lahko edinole njegova stranka premaga Katalonsko republikansko levico (ERC), čemur po svoje pritrjuje tudi javno mnenje.

Razklanost na pol

Po zadnjih anketah, ki so jih pripravili v Metroscopii in NC Reportu, si lahko največ podpore obetajo pri ERC - kakih 26 odstotkov, medtem ko bi jih v Skupaj za Katalonijo dobili dobrih 13 odstotkov, skrajno levičarska stranka CUP, za katero je republika »orodje socialne transformacije in emancipacije«, pa se jih lahko nadeja šest. Ali drugače: delež podpore independentistom je za zdaj največ 45-odstoten. Primerljivo visoka je tudi skupna naklonjenost unionistom: v stranki Državljani bi lahko dobili med 21 in 25 odstotkov glasov, socialisti med 13 in 15 odstotkov, še do deset pa Ljudska stranka. Po nekaterih predvidevanjih bo visoka volilna udeležba pomenila večjo podporo enotni Španiji …

Da je ta edina prava pot v normalnost, dopovedujejo Špancem in Kataloncem v Ljudski stranki, kjer pravijo - po nedavni izjavi premiera Mariana Rajoya -, da bodo volitve lepa priložnost, da »se zacelijo rane in spet postavimo nazaj, kar je bilo uničeno«. Potem ko je »katalonski osamosvojitveni proces povzročil ogromno gospodarske škode«, lahko stabilnost zagotovi le vlada, ki jo vodi Ljudska stranka, je izjavil Rajoy in opozoril na »veliko laž«, ki so jo širili independentisti, češ da bo njihovo gibanje deležno podpore v Evropi.

Še Xavier Domènech, vodja Skupaj zmoremo (En Comú Podem), pa je tik pred uradnim začetkom volilne kampanje pozval volivce, da je treba 21. decembra premagati vse tiste, ki so »nas pripeljali v takšno situacijo«, in poskrbeti, da bo, podobno kot z Ado Colau v barcelonski mestni hiši, tudi v katalonski vladni palači zapihal svež politični veter. V stranki se nasploh postavljajo »nekam vmes«, kajti po eni strani so proti enostranski razglasitvi neodvisne Katalonije, po drugi pa je zanje sporen tudi 155. člen ustave.

Pregledno in pošteno?

Koliko so lahko volitve 21. decembra pregledne in poštene, je vprašanje, na katero na glas opozarjajo neredki doma in na tujem, sploh pa so javno skeptični independentisti. Oriol Junqueras, denimo, je v nedavnem odprtem pismu, objavljenem v Politicu, vnaprej podvomil, da bo španska stran spoštovala rezultat volitev. Zato je iz zapora zaprosil EU, naj bedi nad preštevanjem volilnih glasov, in zato je njegova stranka že »rekrutirala kakih 14.000 ljudi, ki naj bi nadzorovali preštevanje glasovnic« in preprečevali goljufije. Po Junquerasu je naloga Evropske unije, da ohranja demokracijo, zato bi morala dogajanje spremljati tudi po volitvah. Njen molk in vztrajanje, da je Katalonija notranji problem Španije, sta »na srednji in dolgi rok veliko tveganje«.

Prijavi sovražni govor