Modrovanja o modrih čeladah

ZDA so pripravile svoj predlog o mednarodnih mirovnikih na jugovzhodu Ukrajine.

tor, 14.11.2017, 08:00

Načrt, da bi krizo v Donbasu, na jugovzhodu Ukrajine, poskusili rešiti tudi s pomočjo mirovnih sil Združenih narodov, so prvi predstavili Rusi, na Zahodu pa so se sprva odzvali oprezno, češ kaj ima Moskva dejansko za bregom. Zdaj so svoj predlog o 20.000 mednarodnih mirotvorcih pripravili tudi v Washingtonu.

Včeraj sta se v Beogradu že tretjič sestala posebni ameriški odposlanec za Ukrajino Kurt Volker in njegov ruski kolega Vladislav Surkov, konec prejšnjega tedna pa so v ameriške medije pricurljale informacije iz dobroobveščenih zahodnih diplomatskih krogov, ki razkrivajo, da novi ameriški predlog za rešitev krize v Donbasu obstaja, o njegovi dejanski vsebini pa so zelo skope.

Ta načrt je bil po pisanju ameriškega poslovnega časnika Wall Street Journal spodbujen tudi z upanji v nekaterih evropskih prestolnicah, kakor sta Pariz in Berlin, da si ruski predsednik Vladimir Putin prizadeva najti pot, kako bi umaknil rusko vojaško podporo ukrajinskim separatistom.

Ameriški predlog je menda odgovor na rusko pobudo o namestitvi modrih čelad, ki jo je Putin predstavil na septembrski generalni skupščini ZN v New Yorku. Po njegovih takratnih besedah bi mednarodne mirovne sile, ki bi varovale opazovalce Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), namestili na razmejitveni črti med vladnimi silami in uporniškimi enotami.

Tej zamisli so nasprotovali tako v Kijevu, kjer hočejo, da bi modre čelade poslali na uradne meje med Ukrajino in Rusijo, hkrati pa se bojijo, da bi morebitni ruski kontingent mirovnih sil zgolj legaliziral navzočnost ruske vojske na njihovem ozemlju, kot na Zahodu, kjer so Moskvo osumili, da hoče na ta način »zamrzniti« še en konflikt na postsovjetskem prostranstvu.

Kasneje je Putin po pogovoru z nemško kanclerko Angelo Merkel »omehčal« svoja stališča in dopustil, da mirovne sile ne bi nadzorovale le razmejitvene črte, ampak bi opazovalce Ovse varovale tudi na ostalih območjih, kjer imajo mandat za opravljaje monitoringa.

O tem, kaj se zares skriva v ameriškem predlogu, so bili neimenovani viri precej skrivnostni. Ena od možnosti, ki jih ponuja, je menda tudi ta, da kakih 20.000 mirovnikov ne bi delovalo v okviru ZN oziroma z mandatom njihovega varnostnega sveta, temveč bi jih namestili pod okriljem tam že navzoče Ovse, ki zdaj takšnih polnomočij sicer nima, ali kake druge ad hoc koalicije.

Neimenovani washingtonski diplomati so ameriškemu dnevniku priznali, da je ogromno ovir na poti do sklenitve dogovora o mednarodnih mirovnikih z Moskvo, a da do njega lahko pride, če se bo Rusija hotela pogajati.

Nova hladna vojna ne pozna več dialoga

A težava ni zgolj v usklajevanju rusko-ameriških stališč do Ukrajine in tamkajšnje krize, po mnenju komentatorja Leonida Beršidskega so problemi bolj globalni in med drugim zadevajo tudi to, kako si v Washingtonu sploh zamišljajo potek »pogajanj«.

Beršidski je pred dnevi za ameriško agencijo Bloomberg zapisal, da je težava nove hladne vojne v tem, da v nasprotju s prejšnjo zdaj ni več skupnega jezika med vojaško najmočnejšima državama na svetu in ne obstaja več pragmatični dialog, kakor so ga poznali v času Sovjetske zveze, ko so se politiki z obeh strani železne zavese izogibali izjavam: »Mi imamo prav, vaše stališče pa je napačno.«

Ker je danes lahko za ameriškega politika že srečanje z njegovim ruskim kolegom zelo nevarno in lahko pomeni konec njegove kariere, se v Moskvi trudijo, da bi prek Trumpovih tweetov ugotovili, kakšna je pravzaprav ameriška zunanja politika, v Washingtonu pa se mučijo, da bi prek javnih izjav Putina in njegovih ljudi izluščili rusko strategijo. Dialoga pa sploh ni več.

Za ponazoritev tistega, kar zdaj obstaja namesto njega, je komentator izbral prav odnos med Volkerjem in Surkovom. Beršidski je opisal, kako je neimenovani ukrajinski politik povzel besede ameriškega predstavnika po srečanju s svojim ruskim kolegom: »Ko se sem prvič sestal z Vladislavom Surkovom, je izrazil zaskrbljenost o razmerah, v katerih se je znašlo ruskojezično prebivalstvo v Ukrajini. Na to sem odgovoril, da sem bil v različnih koncih Ukrajine, vključno z vzhodnim delom, in da lahko rečem le to, da je edino območje, kjer rusko govoreči niso varni, tam, kjer je nastanjena ruska vojska. Zakaj jo ne umaknete? To bo rešilo vse probleme in odpravilo vaše skrbi.«

Glede na to, da je nekaj podobnega na družbenih omrežjih pisal tudi sam Volker, komentator verjame, da je bilo pričevanje ukrajinskega politika blizu resnice. A za Beršidskega takšno šopirjenje ni nikakršno pogajanje, to zanj niti pogovor ni. »Ne zato, ker Volker ne bi imel prav, ampak zato, ker nima nobenega smisla, da Surkovu za zaprtimi vrati poveš, naj umakne ruske vojake iz vzhodne Ukrajine, saj Rusija ne bo priznala niti tega, da jih je tja kdaj poslala, ali s Krima, ki ga Rusija sploh ne priznava kot del Ukrajine.«

Po mnenju Beršidskega, ki je nekoč delal kot novinar v Rusiji, je bil tipičen tudi odziv ruskega posrednika, ki je po srečanju s Volkerjem na svojih spletnih straneh obupal nad krizo dvoličnosti, ki je zagrabila ZDA in se sprevrgla v pravo »grozečo zbeganost«. Zapis Surkova, v katerem ta navaja jezno besedilo ameriške metalske skupine Five Finger Death Punch, je tudi samo vsebinsko precej »zbegano«, a to je po besedah Beršidskega tudi njegov namen. »To so zgolj čustva, jeza, ki se skriva za besedami, je pravo sporočilo.

Surkov sporoča, da se nima smisla pogovarjati s svojimi zahodnimi kolegi, saj ti ne počnejo drugega kot to, da ga obmetavajo s prikladnimi floskulami«. Ker imajo tudi zahodnjaki občutek, da so skrbi Moskve za ruskojezične Ukrajince podobne floskule, napredka v »pogajanjih« ne gre pričakovati, še dodaja komentator. 

Prijavi sovražni govor