»Moja naloga je, da otrokom omogočim preživetje«

Subotica – V zapuščeni tovarni opek na obrobju vojvodinskega mesta, ki leži blizu madžarske meje, več sto Afganistancev, Sircev, Pakistancev in Iračanov vztrajno čaka na trenutek, ko jim bodo tihotapci dali znak, da lahko krenejo na enega najpomembnejših delov njihove skoraj neskončne poti v svobodo.

Še nedolgo tega tiha, skoraj pozabljena Subotica je v zadnjih dveh mesecih postala eno izmed ključnih točk begunskih in priseljenskih poti proti Evropski uniji. Število ljudi, ki bežijo pred vojnami, revščino in obupom, se je v Vojvodini še posebno povečalo v zadnjih tednih, ko so madžarske oblasti na meji s Srbijo začele graditi 175-kilometrski zid, s katerim hočejo beguncem in priseljencem na vsak način preprečiti vstop na Madžarsko. Ta je odločitev o gradnji zidu sprejela brez nasprotovanja Evropske unije, ki se kljub »kvotam« nikakor ne more poenotiti glede svoje begunske in priseljenske politike, hkrati pa Bruselj nima nikakršne moralne pravice obsojati rasistično in skrajno retrogradno delovanje uradne Budimpešte. In naj spomnimo: zidovi pred begunci in priseljenci v EU nikakor niso izjema. Postavili so jih Španci, Grki in Bolgari.

Samo v zadnjem tednu je v Subotico in v druge kraje ob srbsko-madžarski meji po naših podatkih prispelo več kot 10.000 ljudi. Večina jih je – peš, z vlaki, avtobusi ali kolesi – prišla skozi Makedonijo in Bolgarijo, kjer so bili skoraj vsi oropani. In to ne le s strani »uličnih kriminalcev«, ampak v skoraj neverjetnem številu tudi od tamkajšnjih policistov, ki naj bi bili tako ali drugače vpleteni tudi v trgovino z ljudmi.

Razmere na mejah so zaostrene. Na vstop v Makedonijo in Grčiji čaka okoli 40.000 ljudi. Iz mest v južni Srbiji proti Beogradu in Vojvodini ves čas vozijo posebni vlaki in avtobusi.

Življenje v džungli

»Iz Afganistana – provinca Kunar – sem odšel pred dvema mesecema. Skupaj s prijateljema sva potovala skozi Iran, Turčijo in Bolgarijo. Zdaj sva tu in čakava, da krenemo prek meje na Madžarsko. Moj končni cilj je Nemčija,« mi je v podirajoči stari opekarni na obrobju Subotice povedal 24-letni Surab, ki je v Afganistanu tri leta vozil tovornjak za Natovo misijo ISAF. Ko se je misija iztekla, je ostal brez dela, zaradi »kolaboracije z okupatorji« pa so ga talibi obsodili na smrt. Ni mu preostalo drugega, pravi, kot da je odšel proti Evropi. »Na poti sem imel srečo. Šlo je relativno hitro. Najhuje je bilo v Iranu in Bolgariji. A nikjer me niso aretirali in nikjer mi ni bilo treba dolgo čakati. V moji skupini so fantje, ki so na poti že eno leto,« je nadaljeval utrujeni mladenič. Skupaj s tovariši si je na vlažnih tleh opekarne, ki jih je po dolgih tednih vročine dodobra razmočilo celodnevno deževje, zakuril ogenj. Jedli so piškote, kovali taktiko in se greli. Lačni so in izčrpani. Pomoči je malo. Za njimi so meseci nepredstavljivega trpljenja. Za njimi so leta trpkega življenja. Pred njimi je … Zid. Nove meje. Negotovost. A gredo naprej. »Nimamo izbire. Odšli smo od doma in ne bomo se vrnili,« pravi Surab. Proti le nekaj kilometrov oddaljeni madžarski meji naj bi – tako so jim obljubili lokalni tihotapci – skupina afganistanskih beguncev krenila v sredo ponoči.

Trenutno je v »džungli«, kot so begunci že pred časom poimenovali staro opekarno, okoli tristo ljudi. So brez vode in elektrike. Na voljo imajo štiri sanitarna stranišča. Večina v neuradnem zbirnem centru, pred katerim ves čas ustavljajo taksisti in kamor le redko vstopijo policisti, preživi le nekaj dni. Vedo, da se jim mudi. To vedo tudi tihotapci, ki temu primerno zvišujejo cene. Begunci in priseljenci večji del poti do meje prehodijo. Vedno ponoči. Zdaj sproti iščejo nove poti, saj madžarski zid, ki se zlovešče postavlja pred neskončno kolono človeškega trpljenja, hitro raste.

»Vseeno mi je, kaj bo z mano«

»Izčrpan sem … Prehodil sem vsaj 500 kilometrov. Na soncu. Z zelo malo vode. Na poti iz Turčije, kamor sem skupaj z ženo in štirimi hčerami pobegnil iz sirskega Alepa, sem že tri mesece. Moje ženske so ostale v Turčiji. Ko bom prišel v Nemčijo, bom naredil vse, da se mi bodo pridružile. Ta pot je peklenska. Zanje bi bilo prenevarno. Še posebno na čolnu, s katerim sem iz turškega Bodruma prispel na grški otok Kos. To je bila strašna izkušnja,« je pred vhodom v staro opekarno razlagal 48-letni Abdurahman, sivolasi in vidno travmatizirani možakar iz največjega sirskega mesta, kjer so od njegovega domovanja in tudi življenja ostale le ruševine.

»Moja naloga je, da svojim otrokom omogočim preživetje. Vseeno mi je, kaj bo z mano,« je ponosno dodal.