Tiskane izdaje
Ob dvajseti uri in petnajst minut se bodo milijoni gledalcev v Nemčiji, Avstriji in Švici prelevili v porotnike in odločali, ali je Lars Koch kriv ali ni kriv za smrt 164 potnikov, ki so leteli iz Berlina v München. Lufthansino letalo so namreč ugrabili teroristi in ga usmerili proti münchenskemu stadionu Alianz Arena, na katerem je v tistem trenutku nogometno tekmo med Nemčijo in Anglijo spremljalo 70.000 ljudi.
Lars Koch je 31-letni Nemec, vojaški pilot, ki se je dvignil v zrak ob alarmu letalske kontrole, da je letalo ugrabljeno. Svoje nadrejene je spraševal, kaj naj stori, a ostal brez odgovora. Ukrepal je po svoji vesti in sestrelil ugrabljeno letalo. Kaj bi storili vi? Bi tudi vi ubili 164 ljudi in še kakšnega terorista za povrhu, da bi rešili neprimerno večje število možnih žrtev na stadionu? Kaj pa, če bi bili med potniki vaši najdražji?
Obtoženi vojaški pilot Lars Koch je izmišljen literarni lik, protagonist drame Teror Ferdinanda von Schiracha. Ferdinand von Schirach je 52-letni vnuk voditelja nemške nacistične mladine Baldurja von Schiracha, ki je bil na nürnberškem procesu obsojen na dvajset let zapora. A to je v povezavi z avtorjem drame bolj biografska kurioziteta kot kaj drugega, čeprav najbrž ni povsem brez vpliva na njegovo poklicno pot in zanimanje. Je namreč zelo znan berlinski odvetnik, specializiran za kazensko pravo, ki zagovarja politike, gospodarstvenike ter druge vplivne posameznike pa tudi običajne smrtnike, kadar se znajdejo v sodnem primežu. Če je treba, toži tudi nemško varnostno agencijo.
Na literarno prizorišče je stopil star »šele« 45 let, leta 2009, ko je objavil prvo knjigo kratkih zgodb Verbrechen (pod naslovom Zločini jo imamo tudi v slovenskem prevodu), ter leto zatem še Schuld (Krivda). Bralce je hitro navdušil s sodnimi zgodbami nenavadnih, tudi absurdnih primerov in tematizacijo vprašanj zločina, pravice, kazni in krivde.
Knjigi sta postali veliki uspešnici, Zločini so več kot 50 tednov vztrajali na lestvici uspešnic tednika Spiegel, von Schirach pa je postal mednarodna nemška pisateljska zvezda. Od takrat je objavil še eno zbirko zgodb, dva romana, med njima Taboo, ki je v angleškem prevodu letos pristal na prvem mestu uspešnic revije Time, zbirko esejev ter leta 2014 dramo Teror.
Večina bi ga oprostila
Premiera prve uprizoritve Terorja je bila 3. septembra lani sinhrono v berlinskem Deutsches Theatru in frankfurtskem Schauspielu. V trenutku je sprožila veliko pozornosti in še leto zatem generira javne polemike. Dramo uprizarjajo v več kot štirideset gledališčih v Nemčiji, Švici, na Danskem, v Tokiu, Caracasu, Tel Avivu in drugod. Pri nas jo bomo v režiji Edvarda Milerja in v prevodu Jaše Drnovška videli jeseni prihodnje leto v Prešernovem gledališču Kranj.
Vsem uprizoritvam je seveda skupno, da o Kochovi krivdi odločijo gledalci. Ko slišijo argumente tožilstva in obrambe, sledi odmor, v katerem glasujejo. Po odmoru igralci razglasijo sodbo. Rezultate glasovanj je mogoče spremljati na spletni strani terror.theater, kjer interaktivni zemljevid sveta z oznakami gledališč in uprizoritev sproti beleži razsodbo publike.
Doslej je predstavo videlo skoraj 160.000 ljudi in skoraj 60 odstotkov je mnenja, da Lars Koch ni kriv. Konec lanskega leta je avtor drame v Spieglu sicer objavil esej, v katerem je zastopal stališče, da je Koch kriv. Esej so pozneje natisnili v novi izdaji drame, a publike očitno ni prepričal. Število tistih, ki so mnenja, da Koch ni kriv, se je opazno povečalo po terorističnih napadih v Parizu, Bruslju in Nici.
Po nemških zakonih
Sodba ljudstva
Von Schirach je bil tarča številnih kritik, od očitkov, da delo ni umetnost, ampak močno politizirana drama, ki je ni mogoče gledati brez konteksta neposredne resničnosti, do očitka ustvarjanja izrednih razmer, ki gledalca peljejo k odločitvi, da Koch ni kriv.
Po drami so zdaj posneli še film. Režiral ga je Lars Kraume, v njem pa nastopajo priljubljeni nemški igralci. Premierno so ga v kinematografih prikazali v petek, ko je bil tudi edini dan, ko so lahko gledalci glasovali o krivdi. Nocoj pa bodo to lahko storili vsi, ki si bodo film ogledali na nemški (ARD), avstrijski (ORF) in švicarski (SRF) javni televiziji. Po filmu, približno ob 21.40, bodo svoj glas oddali po telefonu ali po spletu in tako odločali o razpletu filma. Sledile bodo razprave v televizijskih studiih.
Vključevanje gledalcev v gledališke uprizoritve ni sicer nič novega, prav tako v nekaterih, še zlasti zabavnih oddajah do besede pridejo tudi televizijski gledalci. Pa vendar ima tokratni masovni resničnostni televizijski eksperiment, ki se še kako dotika sodobne evropske družbe in problemov varnosti, svobode, demokracije in človekovih pravic, neko povsem drugo dimenzijo. Gledalci ne bodo odločali samo o razpletu filma, ampak o usodi posameznika, pa četudi izmišljenega. Ta posameznik, po katerem avtor drame ponuja v razmislek temeljna moralna in etična vprašanja, pa ne bo obsojen ali oproščen »v imenu ljudstva«, ampak mu bo dejansko sodilo ljudstvo ...
