Tiskane izdaje
Nezadovoljstvo številnih nizozemskih volivcev z odločitvijo njihovega parlamenta, da bo ratificiral dogovor o tesnejšem sodelovanju med Evropsko unijo in Ukrajino, ne izvira iz nasprotovanja zaostrenim odnosom z Rusijo. Po besedah strokovnjakov nasprotnike moti predvsem pomanjkanje odkritosti evropskih pogajalcev.
Pregovorno liberalna Nizozemska vzdržuje svoj sloves tudi pri vprašanjih, povezanih z EU. Pokazala ga je predvsem leta 2005, ko je prebivalstvo, nezadovoljno z rezultati več let trdih pogajanj in usklajevanj, na referendumu zavrnilo takratni predlog evropske ustave.
Po besedah Adriaana Schouta, predstavnika inštituta za mednarodne odnose Clingendael iz Haaga, so Nizozemci vedno podpirali uporabne evropske politike in usmeritve, nikoli tudi niso bili posebno kritični glede delovanja Unije. Toda v času naraščajočih dvomov o prihodnosti evropskega projekta postaja čedalje bolj pomembno, da so politike, ki nastajajo kot predmet sodelovanja med članicami, jasne v namerah.
To pričakovanje je tudi v ospredju referendumske pobude, ki so jo pred dnevi uspešno končali ustvarjalci spletne strani GeenPeil, ko jim je uspelo prepričati 427.000 ljudi, da so podprli izvedbo glasovanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Ukrajino. Nizozemci se bodo lahko v kratkem na nezavezujočem referendumu, katerega datum in vprašanje še nista določena, izrekli, kaj si mislijo o trgovinskem dogovoru, ki so ga predstavniki EU in vlade v Kijevu podpisali sredi lanskega leta in po besedah obeh strani potrjuje »evropske aspiracije« v vojni razklane države.
Demokratični deficit
Nizozemski parlament je že ratificiral dokument, toda uspeh aktivistov kaže, da zgodba še ni končana. Glasovanje v vsakem primeru pomeni zmago evroskeptikov, sicer relativno majhne skupine ljudi, ki pa so z nedavno spremembo zakonodaje, ki omogoča lažjo izvedbo referendumov, dobili pomemben vzvod moči. Prepričani so, da bo glasovanje zgodovinsko, predvsem zato, ker na Nizozemskem do zdaj še nikomur ni uspelo izvesti referenduma na podlagi civilne iniciative.
Pobudniki odkrito priznavajo, da so si pridružitveni sporazum z Ukrajino izbrali zgolj kot instrument za opozarjanje na večji problem: demokratični deficit v EU. Njihovo nezadovoljstvo ne izvira iz nezaupanja do Ukrajincev oziroma simpatiziranja z Rusijo. Nasprotno, sporno se jim zdi predvsem pomanjkanje transparentnosti in jasnosti pri razgrinjanju evropske politike.
Ključna težava, ki jo Schout prepoznava v vsebini sporazuma in je najbolj kriva za ostro reakcijo volivcev, niso zaveze na področju ekonomskega sodelovanja, pač pa ohlapno definirane politične ambicije, ki so nezavezujoče in zato brez bistvene vrednosti. Namigovanja o »evropskih ambicijah« države in ustvarjanje vtisa, da se EU in Ukrajina tudi vojaško povezujeta, so stvari, ki bi jih lahko avtorji po strokovnjakovem mnenju zlahka izpustili. Namesto tega so »sicer povsem uporaben sporazum« izpostavili nepotrebni nevarnosti. Evropski politiki so vajeni tovrstnega izzivanja usode. O tem priča rimska pogodba, ki jo zaznamuje predvsem kontroverzna želja po ustanavljanju »čedalje tesnejše unije«, o kateri nihče ne ve, kaj naj bi točno pomenila.
Opozorila EU
Referenduma se bo moralo udeležiti vsaj 30 odstotkov volivcev, da bo njegov izid veljaven. V primeru uspeha rezultat ne bo zavezujoč, a bo vlada morala sporazum, ki bo uradno začel veljati 1. januarja prihodnje leto, ponovno premisliti. Največje nizozemske parlamentarne stranke vztrajajo pri trenutnem besedilu sporazuma. Toda nihče si ne upa z gotovostjo napovedati, kako se bodo odzvale ob morebitnem odločnem referendumskem »ne«.
Predstavniki EU medtem opozarjajo na nezaželene politične posledice glasovanja. V skrajnem primeru bi lahko zavrnitev sporazuma s strani nizozemskih volivcev za nedoločen čas prestavila njegovo uveljavitev, Rusiji pa podelila diplomatsko zmago.
